Proučevali smo za urotelij značilne diferenciacijske markerje v celičnih kulturah, živalih in v humanih sečnih mehurjih z izbranimi vrstami obolenj. Glavni rezultati za razvoj znanstvenega področja so naslednji: Ugotavljali smo izražanje, subcelično lokalizacijo ter supramoleklarno organizacijo strukturnih in za urotelij specifičnih proteinov, zlasti uroplakinov med diferenciacijo površinskih celic v procesu rasti in regeneracije urotelija. Rezultati dokazujejo, da je v določenih primerih za ugotovitev diferenciacije dovolj že poznavanje izražanja diferenciacijskih markerjev. V drugih primerih pa je potrebno upoštevati tudi specifično subcelično lokalizacijo in supramolekularno organizacijo omenjenih proteinov. Odkrita je bila tudi doslej nepoznana supramolekularna organizacija citokeratinov v apikalni regiji površinskih urotelijskih celic. Razvili smo in vitro model primarne kulture eksplantata urotelija. Ugotovljena je bila rast nediferenciranih urotelijskih celic na poroznih membranah ter njihova visoka stopnja na novo diferenciacije. Preučili smo tudi obnovo normalnega triplastnega urotelija, ki nastane po tretiranju s ciklofosfamidom preko prehodnega hiperplastnega urotelija. Urotelij odgovori na poškodbo s ciklofosfamidom z intenzivno proliferacijo nediferenciranih celic, ki ji sledi diferenciacija ter nekroza in apoptoza. Kot odgovor na poškodbo urotelija smo proučili zaporedne stopnje v deskvamaciji površinskih celic. Odkrita je bila nefunkcionalnost tesnih stikov, ki ji sledi prekinitev adherentnih stikov. Ishemija v sečnem mehurju povzroči prekinitev krvno urinske bariere, ki nastane zaradi deskvamacij urotelijskih celic v vseh treh plasteh epitela. Preučili smo tudi izražanje in razporeditev uroplakinov ter inducibilne dušikove oksidne sintaze v sečnem mehurju pacientov z obstrukcijo iztoka urina nastalo zaradi benigne prostatične hiperplazije. V uroteliju smo odkrili nediferencirana področja celic v katerih prihaja do povečanega izražanja omenjenega encima. V humanem uroteliju smo proučevali tudi tkivno specifičen plazminogeni aktivator, in sicer v normalnem mehurju ter v neinvazivnih tumorjih sečnega mehurja. Rezultaiti dokazujejo pozitivno korelacijo med omenjenim aktivatorjem in celično diferenciacijo.