V dvogeneracijski raziskavi z ribami cebricami (Danio rerio) smo pokazali, da izpostavljenost 5-fluorouracilu, ki je eno od najpogosteje uporabljenih zdravil za zdravljenje raka, povzroči histopatološke spremembe jeter in ledvic, poškodbe DNA, tvorbo mikrojeder in povečano izražanje nekaterih genov, ki se odzovejo na poškodbe DNA in onkogenov (npr. jun, myca), pri koncentracijah, ki so relevantne za onesnaženje okolja. Čeprav kronična izpostavljenost za okolje relevantnim koncentracijam 5FU ni vplivala na reprodukcijo izpostavljenih rib, pa ni mogoče izključiti možnosti, da 5FU lahko povzroči nastanek degenerativnih sprememb, vključno z rakom, ki lahko tekom dolgotrajne izpostavljenosti več generacij vpliva na populacije rib.
COBISS.SI-ID: 3417935
V tej raziskavi smo testirali štirih anti-neoplastična zdravila z različnimi mehanizmi delovanja (5-fluorouracil [5-FU], cisplatin [CDDP], etoposide [ET], in imatinib mesylate [IM]) ter nekatere njihove binarne zmesi z algo Pseudokirchneriella subcapitata, in cianobacterijo Synechococcus leopoliensis. Testirane substance so pokazale različen toksični potencial in obe vrsti sta pokazali različno občutljivost. Toksičnost binarnih zmesi je bila predvidena na osnovi koncepta “seštevka koncentracij” in “neodvisnega delovanja” ter primerjana z izmerjenimi vrednostmi. Rezultati so pokazali, da imajo zmesi, odvisno od snovi in testne vrste, lahko sinergistično ali pa antagonistično delovanje ter da podatki o toksičnosti za vodne organizme posamezne snovi niso zadostni za predvidevanje toksičnosti njihovih zmesi.
COBISS.SI-ID: 3027791
V raziskavi smo prvič opisali vpliv naravne gline montmorilonit (CNa+) na genomsko stabilnost in izražanje genov, ki so vključeni v mehanizme njenega toksičnega delovanja, kar smo preučevali na celicah HepG2. CNa+ se uporablja v embalaži za hrano z namenom, da bi dobili nove materiale in da bi izboljšali njihovih polimernih lastnosti. Rezultati so pokazali, da je CNa+ v celicah HepG2 povišal število mikrojeder in je dereguliral številne gene, ki sodelujejo pri presnovi, takojšnjem zgodnjem odzivu/ signalizaciji, odzivu na poškodbe DNA, oksidativnem stresu in programirani celični smrti, kar nakazuje, da je CNa+ potencialno genotoksičen.
COBISS.SI-ID: 3645007
V študiji smo opisali spremenjeno različico biološkega testa ERCalux®, ki se uporablja za testiranje estrogenske aktivnosti snovi. Uspešno smo modificirali test (NE(ERCalux®) test) za merjenje estrogene potenciala okoljskih vzorcev vode brez ekstrakcije vzorca. Dobljene rezultate smo primerjali s kemijsko analizo (GCMSD) in dobili zelo dobro korelacijo med obema metodama.
COBISS.SI-ID: 2813007
V tej raziskavi smo razvili metabolično aktivne diferencirane jetrne celice (hDHP) iz humanih matičnih celic izoliranih iz človeškega maščevja (hASC), ki so uporabne za testiranje genotoksičnosti. V ta namen smo uporabili tri-stopenjski postopek diferenciacije jetrnih celic in pridobili celice, ki izražajo lastnosti jetrnih celic kot so shranjevanje glikogena in izločanje albuminov. Rezultati so pokazali visoko občutljivost hDHP za zaznavanje poškodb DNA, ki jih povzročajo posredno delujoče genotoksične spojine, medtem ko ne-diferencirani hASC niso bili občutljivi. Analiza izražanja genov in proteinov je potrdila prisotnost ključnih encimov, ki so vpleteni v metabolizem treh genotoksinov (BaP, AFB1, PhIP) v celicah hDHP. Nadalje smo hDHP celice uspešno imortalizirali s transfekcijo hTERT, rezultat česar je stabilna celična linija, ki ima velik potencial za uporabo pri rutinskem testiranju genotoksičnosti.
COBISS.SI-ID: 4650575
V tej študiji smo izvedli transkriptomsko analizo glioblastomskih tkiv v primerjavi z normalnimi in odkrili v njih povišan gen CD9, ki kodira za transmembranski protein tetraspanin, ki je, kot znano udeležen v napredovanju tumorjev. S pomočjo podatkovne baze REMBRANDT za možganske tumorje smo potrdili prognostično vrednost CD9, ki z dvakratno povišano vsebnostjo vpliva na slabše preživetje bolnikov. CD9 gene smo validirali na nivoju izražanja proteina in dokazali selektivno zvišanje v GBM matičnih celicah, ki smo jih izolirali iz primarnih biopsij in organotipskih GBM sferoidov, kakor tudi iz U87-MG in U373 GBM linij. Obratno pa smo opazili, da normalni astrociti, normalne neuralne matične celice (NSC) in možgansko tkivo ne izraža CD9 gena. Utišanje v treh CD133+ GMB celičnih linijah (NCH644, NCH421k in NCH660h) je povzročilo znižanja označevalcev matičnosti, to je CD133 proteina, nestina in SOX2 gena. Še več, CD9 utišane matične GBM celice so spremenile izražanje teh Akt, MapK in Stat3 signalih kinaz. Ortotopska ksenotransplantacija CD9- utišanih GBM matičnih celic je ugodno vplivala na daljše preživetje v poskusih na podganah, Označevalec CD9 je potrebno nadalje preskusiti kot tračno molekulo.
COBISS.SI-ID: 3660623
Proteaze, vključno z lizosomalnimi katepsini, so vpletene v procese napredovanja raka. Šele nedavno je bil katepsin K (CatK), sprva poznan kot kolagenolistki encim, ki ga proizvajajo osteoklasti, odkrit v več vrstah raka, tudi v gliomu. V tem pregledu smo predstavili CatK in njegovo vlogo v patobioloških procesih, povezanih z rastjo tumorjev, njihovo invazijo in metastazami rakavih celic ter njihovimi interakcijami z mikrookoljem. Aktivnost CatK bodisi posredno vpliva na signalne poti, ali pa neposredno razgrajuje proteine izvenceličnega matriksa (ECM). V gliomih CatK verjetno uravnava mobilizacijo rakavih matičnih celic iz njihovih niš, in fiziološko vlogo nedavno ugotovljenih fizioloških substratov, kot so kimokini in rastni faktorji. Nazadnje, aplikacija inhibitorjev CatK, ki se že uporabljajo v kliničnih poskusih zdravljenja osteoporoze, v zdravljenju raka, bi utegnila omejiti agresivnost te bolezni.
COBISS.SI-ID: 3652943
Preverili smo uporabnost U87, U251, in U373 glioblastoma (GBM) celičnih linij kot in vitro modelov za študij učinkov medcelične komunikacije na spremembo njihovega fenotipa v so-kulturi. Bili smo prvi, ki smo opredelili nevralni in mezenhimski molekularni prstni odtis linij U87 in U373. Ob tem smo dokazali, da celice U87 znižajo genomsko stabilnost celic U373 (U251), sicer brez vpliva na njihovo proliferacijo. Obratno pa se ob tem poveča genomska stabilnost celic U87, zniža njihova proliferacija in poveča invazija. V indirektnih in direktnih so-kulturah smo dokazali nasproten učinek celic U87 in U373 druge na drugo v smislu spreminjanja rezistence celic na temozolomid. Z definiranje sprememb izražanja genov med različnimi celicami GBM, smo zagotovili boljše razumevanje mehanizmov v heterogenem glioblastomu, kar predstavlja osnovo za boljšo izvedbo zdravljenja glioma v prihodnosti.
COBISS.SI-ID: 3643471
Več skupin, vključno z našo, so objavile rezultate, ki kažejo na spontano preoblikovanje človeških mezenhimskih matičnih celic (MSC). V zadnjem času smo poročali o spontani transformacji človeški MSC (hMSC), pridobljenih iz kostnega mozga, izoliranih in gojenih neodvisno v več laboratorijih. Glede na nedavna poročanja o večih napačno identificiranih celičnih linijah, kjer celične banke poročajo celo o med 18 do 36% napačno identificiranih celičnih linijah, smo naredili DNA prstne odtise in / ali analizo kratke tandemske ponovitve (STR), kjer smo primerjali običajne MSC s svojimi transformiranimi vrstami. Analiza kaže, da so bile transformirane mezenhimske matične celice (TMC) v enem laboratoriju navzkrižno kontaminirane s človeškimi fibrosarkomi ali celicami osteosarkoma, medtem ko je bila v drugem laboratoriju navzkrižna kontaminacija posledica kontaminacije z dvema gliomskima celičnima linijama. Naša opažanja poudarjajo potrebo po izjemno strogih postopkih gojenja primarnih celičnih kultur, vključno z MSC, za terapevtske namene. Nadalje, naši rezultati poudarjajo potrebo po preverjanju celičnih linij pred poskusi oz znanstvenim objavljanjem.
COBISS.SI-ID: 2266703
Glioblastomi so najagresivnejša oblika možganskih tumorjev, za katere je značilna invazija posameznih celic glioblastoma v okoliško možganovino. Invazivna narava glioblastoma je tudi posledica tudi komunikacije med rakavimi in stromalnimi celicami, ki vraščajo na mesto tumorja. Mezenhimske matične celice (MSC) so del mikrookolja glioblastoma, interakcije MSC s celicami glioblastoma pa so še vedno slabo raziskane. To je prva demonstracija specifičnih odzivov celic glioblastoma na MSC glede na podtip celic glioblastoma, kjer so MSC inhibirale invazijo celic U87 in povečale invazijo celic U373. Povečana invazija celic U373 ob prisotnosti MSC je bila posledica povečanega izražanja določenih proteaz Nasprotno pa te proteaze niso bile udeležene v invaziji celic U87 ob so-gojenju z MSC. Identificirali smo tudi gene, ki se različno izražajo v celicah U87 in U373 in bili lahko odgovorni za različen odziv celičnih linij glioblastoma na MSC. Dokazali smo, da j komunikacija med celicami glioblastoma in MSC odvisna od fenotipa celic glioblastoma, kar prispeva k heterogenosti tumorjev.
COBISS.SI-ID: 4238415