Izhodišča: Implantatnoprotetična oskrba (IPO)posameznega manjkajočega zoba, delne ali popolnebrezobosti je predvidljiva in uspešna metoda,tako po stopnji preživetja vsadkov kot podejavnikih, ki opredeljujejo stopnjo uspešnostiIPO. Namen naše raziskave je bil ugotoviti desetletnostopnjo preživetja in stopnjo uspešnostizobnih vsadkov (ZV), analizirati vzroke za zgodnjein pozne zaplete ter oceniti vrsto in številozapletov pri protetičnih konstrukcijah.Preiskovanci in metode: Pri 51 osebah smo vstavili113 titanovih zobnih vsadkov po dvofaznemkirurškem protokolu. Protetično so bili oskrbljeniz različnimi protetičnimi nadgradnjami oz.konstrukcijami. Oceno preživetja in uspešnostismo opravili 10 let po končani IPO. Pregled jevključeval anamnezo, klinični pregled z ocenokazalnikov stopnje uspešnosti, kot sta funkcionalnostprotetične nadgradnje in stanje tkiv obZV ter rentgensko slikanje za oceno izgube kostnine.Rezultati: Dva vsadka sta bila izgubljena že predprotetično obremenitvijo, dva pa po vstavitviprotetične konstrukcije. Stopnja preživetja vsadkovje bila 96,4-odstotna; v spodnji čeljustnici100-odstotna, v zgornji čeljustnici pa 92,5-odstotna.Periimplantitis smo na osnovi navedenihmeril diagnosticirali pri 4,5 % zobnih vsadkov,kar pomeni, da je bila stopnja uspešnosti IPO95,5-odstotna. Zaplete pri fiksnoprotetičnih konstrukcijahsmo ugotovili v 2,8 % primerov, priprotezah pa v 19-odstotnem deležu. Zaključek: Dolgoročno preživetje vsadkov in stopnja uspešnosti protetične oskrbe oseb z vsadki sta visoka. Na preživetje in uspešnost vsadkov vpliva dobro načrtovanje IPO in upoštevanje kakovosti čeljustne kosti pri odločanju za oskrbo z vsadki. Delež vnetnih zapletov tkiv ob vsadkih je majhen, prav tako smo ugotovili malo zapletov pri protetičnih nadgradnjah. Po končani kirurški in protetični fazi je pomembno redno kontroliranje in pravočasno ukrepanje v primeru zapletov.
COBISS.SI-ID: 1188012
Izhodišča: Ektodermalna displazija (ED) je skupina dednih bolezni z razvojnimi motnjami v dveh ali več ektodermalnih strukturah, kot so lasje, zobje, nohti in žleze znojnice. Pri prizadetih je osrednja težava večje število neizraslih zob – oligodontija, značilne pa so tudi spremembe obraza. Te se pojavljajo zaradi motenj v rasti obraznega skeleta, saj se zaradi odsotnosti zametkov zob ne razvije tudi pripadajoči del zobnih nastavkov čeljustnic. Načrtovanje zdravljenja teh oseb je interdisciplinarno in zajema različne možnosti nadomestitve posameznih neizraslih zob, ortodontsko zdravljenje, ortognatsko kirurgijo, avgmentacijo kosti, kirurško vstavitev zobnih vsadkov, protetično rehabilitacijo in genetsko svetovanje. Prikaz primera: Pri bolniku z ektodermalno displazijo sta klinični pregled obraza in ustne votline ter analiza panoramske rentgenske slike pokazala 17 nerazvitih zametkov stalnih zob z obsežnimi manjki alveolnega grebena čeljustnic, hipotriheozo, neskladen obraz, udrto zgornjo ustnico, prominentno brado ter težave pri govoru in žvečenju. Načrt rehabilitacije je zahteval obsežen interdisciplinarni pristop z ortodontsko vodeno tridimenzionalno uskladitvijo nepravilnosti zgornje in spodnje čeljustnice, čemur je sledilo kirurško dograjevanje kostnine z odprtim dvigom sinusnega dna desno ter vstavitev štirih zobnih vsadkov. Manjkajoče zobe smo v spodnji čeljustnici nadomestili fiksno protetično na nosilnih zobeh, v zgornji čeljustnici pa z mostovoma na zobnih vsadkih. Po 12-letnem interdisciplinarnem zdravljenju je bil bolnik uspešno orofacialno rehabilitiran. Zaključek: Zdravljenje oseb z ektodermalno displazijo in oligodontijo je individualno in mora biti usmerjeno izrazito preventivno, saj je potrebno ohranjati bolnikove lastne zobe, hkrati pa čim prej korigirati obrazne strukture in nadomestiti manjkajoče zobe. Z rehabilitacijo obraznih struktur so omogočene normalne obrazne funkcije in tudi zadovoljiva psihološka osebnostna rehabilitacija.
COBISS.SI-ID: 821420