Članek zasleduje tri figure nepovratnosti pri Kafki. Prva figura se giblje na ravni Kafkove biografije in je strukturirana okrog specifičnega momenta, noči, v kateri je v enem zamahu napisal kratko zgodbo Sodba. V tej figuri sledimo preobratu v literarnem slogu in konceptu, ki ga je Kafka sam zaznal in po katerem je njegova literatura dobila vse zanj značilne poteze. V drugi figuri nepovratnosti analiziramo Kafkovo Preobrazbo, pri čemer s podrobnim branjem nekaj prvih odstavkov besedila razvijemo specifičen koncept nepovratnosti. Pri tem pokažemo, da je slednja posledica kompleksnega razmerja med kontinuiteto in diskontinuiteto, ne pa preprosta funkcija intenzitete spremembe. V zadnjem razdelku najprej na podlagi branja Kafkovih romanov zasledujemo tretjo figuro nepovratnosti, konec kot specifični prostor in polje nepovratnosti. Izhajajoč iz Heideggrovega opozorila na dvojni, tako časovni kot prostorski pomen besede das Ende ugotavljamo, da iz te strukture nujno izhaja, da Kafkovi romani niso le nedokončani, temveč nedokončljivi. Leta 2014 bo predelana različica besedila objavljena v reviji Critical Engagements.
COBISS.SI-ID: 34749741
V prvem delu besedila podamo očrt problema konca v Beckettovem opusu, ki nosi mesto njegovega osrednjega problema, pri čemer artikuliramo tezo, da je ta problem neločljivo povezan z vprašanjem o statusu nepovratnosti. Prav ta poudarek, ki ima svoj izvor v Beckettovem eseju o Proustu, pa omogoči redefenicijo problema konca kot nepovratnega začetka. V drugem delu se članek osredotoči na pozni prozni tekst Opustoševalec in njegovo specifično različico prostorske artikulacije tega problema.
COBISS.SI-ID: 36503597
Članek obravnava problem množice v perspektivi Freudove Množične psihologije in analize jaza. S kombinacijo nekaterih temeljnih Freudovih tez ter aktualne politične problematike razvije temeljne odpredelitve množice kot množice: množica kot množica zastopa celoto družbe, je nujno ambivalentna in nastopa kot subjekt mišljenja. Pri tem se v prvi vrsti opre na Freudovo specifično opredelitev razmerja med individualno in socialno psihologijo ter njegovo univerzalno metodološko odločitev o primatu opazovanja pred spekulacijo.
COBISS.SI-ID: 35609645
Besedilo obravnava ameriško animirano serijo South Park, pri čemer izhaja iz formule South Park = Eric Cartman. Edina možna – in ne le najboljša ali najbolj ustrezna – pot do razumevanja specifične strukture in učinka serije v celoti je osredotočenje na en sam lik, lik Erica Cartmana. Avtor zagovarja tezo, da je Cartman lik, ki znotraj serije deluje kot njen konkretni zastopnik, kot element, ki ni le del serije, temveč »je« serija. V drugem delu članek analizira tri epizode, ki obravnavajo tri figure Cartmanovih dvojnikov: Cartmanovega zlega, prihodnjega in objektnega dvojnika. V tretjem delu si zastavi vprašanje o možnosti nadaljevanja serije po njenem notranjem koncu - uprizoritvi bistva svojega postopka.
COBISS.SI-ID: 34748973