Obe genealogiji polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), objavljeni konec 19. in v začetku 20. stoletja, se končata že pri prvi generaciji njegovih potomcev, nadaljnje potomstvo pa doslej sploh ni bilo znano. Življenjske poti tiste slabe polovice Valvasorjevih otrok, ki je preživela otroštvo, so si bile v določeni meri podobne: konca življenja ni nihče dočakal na lastnem domu in kar pet od šestih otrok je umrlo v samostanih. Vnuke je imela edinole najmlajša hči Regina Konstancija, ki je bila po dobrem stoletju pozabe ponovno odkrita šele pred kratkim. Od Valvasorjevih nagnjenj in talentov so naslednji rodovi podedovali predvsem ljubezen do uniforme – med 18. in 20. stoletjem so dali vrsto častnikov različnih vojska –, a vsaj nekateri vendarle tudi afiniteto do peresa. Polihistorjeva materialna zapuščina se je, nasprotno, porazgubila že pri prvi generaciji, pa tudi védenje o Valvasorju kot predniku je pri potomstvu razmeroma hitro potonilo v pozabo.
COBISS.SI-ID: 33400877
Nova odkritja so potrdila avtorjevo domnevo, da so staro meščansko hišo v Krškem, ki je poldrugo stoletje veljala za zadnji dom kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), sredi 19. stoletja posedovali njegovi potomci baroni Dienerspergi. To dejstvo bi lahko kmalu zatem botrovalo zmotni označitvi hiše za Valvasorjevo (1859). Poleg tega so Dienerspergi hišo podedovali po Antonu pl. Hohenwartu (1768–1846), lastniku v letih 1826–1846, ki je bil potomec Valvasorjevega polbrata Karla in je morda celo sam pripomogel k prepričanju, da je hiša nekoč pripadala kranjskemu polihistorju. Pl. Hohenwart, ljubitelj preteklosti, je Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani zapustil svojo razmeroma bogato zbirko starih predmetov in dokumentov. Njegova hiša, v kateri je bil v drugi četrtini 19. stoletja neke vrste zasebni muzej, kar je povsem potonilo v pozabo, je danes kot po naključju del Mestnega muzeja Krško.
COBISS.SI-ID: 33479213
Na ozemlju vzhodnih Alp je v zgodnjem srednjem veku nastala pretežno slovanska gentilna kneževina Karantanija, katere usodo slika zapis Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum ad fidem christianam. Poznavanje in interpretacije omenjenega spisa sta v zavesti humanističnih zgodovinopiscev ob sprejemanju in nadgrajevanju spoznanj predhodnikov postopoma izgrajevala o Karantaniji vse jasnejšo in natančnejšo podobo.
COBISS.SI-ID: 33686829