Tiopurin-S-metiltransferaza (TPMT) ima pomemben vpliv na izid zdravljenja s tiopurini, vendar je o njeni znotrajcelični regulaciji še vedno znanega zelo malo. V članku opisujemo vpliv nihanj fizioloških koncentracij S-adenozilmetionina (SAM) in z njim povezanih metabolitov na aktivnost TPMT v celičnih linijah in eritrocitih zdravih preiskovancev. Ugotovili smo, da imajo v skupini posameznikov z genotipom TPMT*1/*1 (divji tip) tisti z visokimi koncentracijami SAM-a (n=96) višje aktivnosti TPMT v primerjavi s tistimi z nizkimi koncentracijami SAM-a (n=19; p(0,001). Te ugotovitve potrjujejo rezulatate naših in vitro študij, v katerih smo pokazali, da je pomanjkanje L-metionina (Met) v mediju za gojenje celic reverzibilno znižalo aktivnost TPMT in sicer preko znižanja koncentracije proteina TPMT. S selektivno inhibicijo posameznih komponent metabolizma metionina smo pokazali, da je za neposredno posttranslacijsko stabilizacijo TPMT odgovoren izključno SAM. Največji učinek preko SAM povzročene stabilizacije TPMT smo pokazali v primeru aloencimov TPMT*1 in *3C. Izsledki raziskav tako nakazujejo, da bi lahko poleg genotipa TPMT kot biološki označevalec za individualizacijo zdravljenja služil tudi SAM.
COBISS.SI-ID: 3210097
Razvoj novih adjuvansov je dandanes nujno potreben. Najmanjši bioaktivni strukturi bakterijskega peptidoglikana (PGN), muramil dipeptid (MDP), ter njegov derivat murabutid (MB) sta že dolgo znana po njunem delovanju kot adjuvansa. V sklopu naših raziskav terapevtsko uporabnih analogov MDP smo načrtovali in sintetizirali serijo novih desmuramildipeptidov. ja vezavno mesto za MDP, smo za testiranje ter validacijo sintetiziranih spojin kot Nod2 agonistov uporabili HEK293 celično linijo s prekomerno izraženim Nod2. Njihove imunomodulatorne lastnosti smo nato ocenili in vitro, pri čemer smo ovrednotili njihov učinek na produkcijo proinflamatornih citokinov na s forbol 12-miristat 13-acetatom/ionomicinom stimuliranih človeških perifernih mononuklearnih krvnih celicah. Tako so v rokopisu predstavljeni novi desmuramildipeptidi, izmed katerih najbolj aktiven izkazuje imunostimulatorne učinke, ki so posledica močnega Nod2 agonističnega delovanja.
COBISS.SI-ID: 3274353
Serinske proteaze so obetavne farmakološke tarče v razvoju novih učinkovin za zdravljenje rakavih obolenj. Načrtovali in sintetizirali smo novo serijo zaviralcev serinskih proteaz z naftalenskim obročem, ki smo jih nato vrednotili na celičnih sistemih in vitro. Izkazalo se je, da so za doseganje citotoksičnega učinka pomembne modifikacije na fragmentu R1, saj so spojine z amidinopiperidinom, piperidinom ali benzamidinom izražale bolj toksične učinke. Spojine z amidinopiperidinskim skeletom so bile citotoksične v nizko molarnem območju, pri čemer sta najnižje inhibitorne vrednosti imeli spojini 15 in 16 z IC50 18 μM in 22 μM. Ti spojini sta bili selektivno citotoksični za celice Burkitovega limfoma (Ramos in Daudi), medtem ko na U937, Jurkat in perifernih mononukleranih krvnih celicah niso imele tega učinka. Nadaljnje vrednotenje spojin na Ramos celicah je pokazalo, da inducirata od kaspaz odvisno apoptozo. Slednje smo pokazali z uporabo vsesplošnega inhibitorja kaspaz, ki je preprečil smrt sproženo v prisotnosti spojin. Citotoksični učinki so bili posredovani preko NFκB signalne poti. Prišlo je namreč do akumulacije fosforilirane inhibitorne molekule IκBα ter fosforilirane prekurzorske molekule p105, vendar ne tudi do nadaljnje aktivacije NFκB signalne poti. Slednje se je izkazalo kot posledica zaviralnega delovanja spojin na proteasom, ki razgrajuje te fosforilirane inhibitorne in prekurzorske molekule. Obe spojini sta najbolje zavirali tripsinu podobno aktivnost proteasoma. Spojine z amidinopiperidinskim skeletom predstavljajo zanimivo osnovo za razvoj novih strukturnih analogov, ki bi delovale kot induktorji apoptoze v rakavih celicah.
COBISS.SI-ID: 3286129