S kombinirano analizo treh neodvisnih genov (enega mitohondrijskega in dveh jedrnih) smo ocenili filogenetski položaj podgane iz rodu Srilankamys, ki je endemična za Šrilanko. Analiza je v tribusu prepoznala tri glavne monofiletske linije: Maxomys, Dacnomys in Rattus. Rod Srilankamys ni bil uvrščen v linijo Dacnomys, kamor naj bi sodil na osnovi morfološki značilnosti. Miš vrste Crunomys melanius z otoka Mindanao je bila uvrščena v oddelek Maxomys, kar sproža dvom v smiselnost ločevanja linij v Crunomys in Maxomys. Molekularni podatki nakazujejo, da se je rod Srilankamys razšel z ostalimi predstavniki oddelka Rattus pred 6.7 ± 0.74 milijoni let, kar je skladno z izolacijo Šrilanke od Dekana, čemur je sledila klimatska sprememba s sušnim obdobjem ob koncu miocena. Vse kaže na to, da je za Šrilanko značilna drugačna favna, kot pa za Indijsko kopno. Otok je torej povsem specifična vroča točka biodiverzitete.
COBISS.SI-ID: 2081491
Analiza nukleotidnega zaporedja mitohondrijskega gena za citokrom b je ovrgla hipotezo, po kateri naj bi bil Balkanski polotok refugij vzhodne filogeografske linije poljske voluharice Microtus arvalis. Vrsta je na polotoku razvila endemično linijo, ki ni v sestrskem položaju glede na vzhodno linijo. Raziskava podaja nov pogled na evolucijo vrste in na vlogo glacialnih refugijev pri formiranju današnje biodiverzitete.
COBISS.SI-ID: 1832403
Opisali smo genetsko strukturiranost dinarske voluharice, redkega paleoendemita z zahodnega Balkana. Analiza je temeljila na DNA izolirani iz muzejskih primerkov. Nuklearni markerji so potrdili obstoj treh visoko divergentnih linij (severozahodno, centralno, jugovzhodno), kar so nakazali že rezultati analize mitohondrijske DNK. To kaže na obstoj treh neodvisnih centrov diferenciacije tekom glacialne zgodovine zahodnega Balkana. Tri glavne linije predstavljajo neodvisne evolucijske enote, z vsemi posledicami, ki jih ima to za varstvo vrste.
COBISS.SI-ID: 1791955
Za glodavce rodu Nannospalax je značilna velika kromosomska variabilnost z več kot 50 različnimi citotipi. Med citotipi ni morfoloških razlik, njihova taksonomsko rangiranje pa je zelo sporno. Za 15 citotipov, ki pripadajo vsem trem vrstam, prepoznanim na osnovi morfologije (N. leucodon, N. xanthodon in N. ehrenbergi), smo rekonstruirali filogenetske odnose na osnovi citokroma c. V tej analizi smo prepoznali dve visoko divergentni skupini, kar je v skladu s trenutno delitvijo na dva podrodova (Nannospalax in Mesospalax). Prvi podrod obsega vzorce iz jugovzhodne Turčije, Izraela in Egipta (morfološka vrsta N. ehrenbergi). Bazalna dihotomija znotraj podrodu Mesospalax ni bila razrešena, zato domneven sestrski položaj N. leucodon v odnosu na dve liniji N. xanthodon ni imel potrebne statistične podpore. Divergence med sestrskimi citotipi so bile nizke (( 2.0%), dva citotipa N. leucodon pa nista bila recipročno monofiletska. Znotraj treh morfoloških vrst je bila genetska divergenca najnižja pri N. leucodon (2.4% ± 0.3%), najvišja pri N. xanthodon (8.8% ± 0.7%) in vmesna pri N. ehrenbergi (5.0% ± 0.5%). Naši rezultati kažejo, da povezave med genetskimi razdaljami in kromosomsko variabilnostjo v proučevanem rodu niso premočrtne in enostavne. Zato zavračamo splošno veljavnost domneve, po kateri vsak citotip predstavlja samostojno vrsto.
COBISS.SI-ID: 2117075
Z molekularni markerji (celotno sekvenco za gen citokrom b) smo rekonstruirali filogenetsko zgodovino t.i. socialnih voluharic na Balkanu in v JV Aziji. Prepoznali smo 6 monofiletskih linij, ki jih interpretiramo kot različne vrste. Te vrste pripadajo dvema evolucijskima linijama (socialis in guentheri). M. guentheri je v obstoječem konceptu parafiletska vrsta, ki vključuje tudi M. hartingi. Anatolija in sosednja območja Irana so očitno center diverzifikacije socialnih voluharic. Microtus hartingi se je verjetno razvil v Z Anatoliji in razmeroma pozno poselil Evropo.
COBISS.SI-ID: 1653459