1.

DNA poškodbe celic človeškega hepatoma (HepG2) in človeških limfocitov iz periferne krvi po izpostavitvi mikrocistinu-LR

V raziskavi smo ugotavljali genotoksično aktivnost MCLR na HepG2 celicah in limfocitih človeške periferne krvi s testom komet. Nastanek DNA verižnih prelomov v celicah HepG2 je bil odvisen od doze in časa. Največ DNA poškodb smo zaznali po 4 urah izpostavitve. Pri človeških limfocitih so bile potrebne višje koncentracije MCLR in daljši časi izpostavitve, da smo zaznali DNA poškodbe. Rezultati so pokazali, da se človeške jetrne celice in človeški limfociti razlikujejo v občutljivosti na cianobakterijksi peptid MCLR.

COBISS.SI-ID: 2141519

2.

Vzorci z mikrocistinom-LR induciranih sprememb izražanja genov, ki so vpleteni v odgovor na poškodbe DNA in apoptozo

V članku smo raziskali učinke MCLR na izražanje izbranih genov, ki so vpleteni v celični odgovor na DNA poškodbe in apoptozo. Zaznali smo signifikantno povišano izražanje tumor supresorskega gena p53 in genov, ki jih le-ta regulira in so vpleteni v popravljanje DNA in regulacijo celičnega cikla (p21, gadd 45a, mdm2) kot tudi povišano izražanje pro-apoptotskega gena bax, ne pa tudi sprememb anti-apoptotskega gena bcl. Povišano izražanje mdm2, p21 in gadd45a potrjuje naše predhodne predloge, da je MCLR genotoksičen karcinogen.

COBISS.SI-ID: 1820239

3.

Različna občutljivost celic človeškega črevesnega adenokarcinoma, astrocitoma in limfoblastoidnih celic na z MCLR inducirane RKZ in DNA poškodbe

Raziskali smo učinke netoksičnih koncentracij MCLR na nastanek reaktivnih kisikovih zvrsti (RKZ) in poškodb DNA na človeških celicah adenokarcinoma CaCo2, astrocitoma IPDDC-A2 in limfoblastoidnih celicah NCNC. MCLR je zmanjšal preživelost CaCo2 celic. Izmerili smo povišan nastanek znotrajceličnih RKZ pri CaCo-2 in IPDDC-A2 celicah. S komet testom smo pokazali, da je MCLR pri netoksičnih koncentracijah povzročil od časa in doze odvisno povišanje poškodb DNA pri celicah CaCo2. Rezultati kažejo, da lahko poleg jetrnih tudi črevesne celice obravnavamo kot tarča toksičnega delovanja mikrocistinov.

COBISS.SI-ID: 1889871

4.

Podaljšana izpostavljenost podgan neletalnim odmerkom mikrocistina-LR povzroči poškodbe DNA v različnih organih

V študiji smo ugotavljali, ali MCYR poškoduje poleg jeternih celic tudi celice drugih organov. Samci podgan Fisher F344 so bili izpostavljeni subletalnim dozam (vsak drug dan 10 µg/kg b.w.; i.p) MCYR en mesec. Poškodbe DNA izoliranih celic smo merili s testom komet. Povišanje DNA poškodb MCYR-izpostavljenih živalih smo opazili v možganih, jetrih, ledvicah, pljučih, medtem ko DNA limfocitov in vranice ni bila poškodovana. Pokazali smo, da subkronične izpostavitve subletalnim dozam MC lahko povzročijo sistemsko genotoksičnost in ne vplivajo le na jetra, temveč tudi na druge organe.

COBISS.SI-ID: 1724751

5.

Genotoksičnost mikrocistina-LR v cianobakterijskih izvlečkih

Genotoksično aktivnost izvlečkov pripravljenih iz različnih sevov cianobakterij v kulturi, ki proizvajajo različne količine in spektre mikrocistinov, smo ovrednotili z različnimi biotesti (test MTT, test komet, test mikrojeder, MutaMouse test). Vsi izvlečki so povzročili poškodbe DNA vključno s tistimi, ki niso vsebovali MCjev. Ti podatki nakazujejo, da cianobakterije poleg MCjev tvorijo še druge metabolite, ki so genotoksični in predstavljajo tveganje za okolje in zdravje človeka.

COBISS.SI-ID: 1798223