Komunikacijski in avtoritetni odnosi med starši in mladimi

V projektu se bom ukvarjala z značilnostmi komuniciranja med starši in mladimi ter s procesi pogajanja o pravicah in dolžnostih mladih. Izhajam iz teze, da so se odnosi med starši in otroki demokratizirali. Za te odnose je vse bolj značilna enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomija, odločanje na osnovi komuniciranja, čeprav so zaradi razlik v statusu in moči tudi polni nasprotovanj. V idealnem primeru potekajo nenehna, odprta pogajanja o pravicah in dolžnostih mladih. Izhodiščna hipoteza je: bolj kot je komuniciranje med starši in otroki dialoško, bolj učinkovit in zadovoljiv je proces pogajanja o pravicah in dolžnostih mladih v družinah. V prvem delu projekta bom proučevala dialoške značilnosti komuniciranja med starši in mladimi in njihovo dialoško komunikativno kompetentnost. V drugem delu projekta bom proučevala, kako starši in mladi pojmujejo pravice in dolžnosti mladih v različnih fazah adolescence, v postadolescenci in v mladi odraslosti; in sicer v okviru kulturne teorije pravic in dolžnosti v človeškem razvoju (Finkel and Moghaddam, 2005). Poudarek bo na naslednjih področjih: osebne zadeve (npr. oblačenje, preživljanje prostega časa, izbira glasbe itd.), socialne zadeve (prijatelji, romantični odnosi, družinski odnosi), zadeve, povezane z zdravjem in varnostjo (npr. kajenje, uživanje alkohola, spolni odnosi), izobraževanje, delo, izbira socialnih dejavnosti (npr. politična participacija). Mladi in njihovi starši bodo izpolnjevali polstrukturiran vprašalnik o značilnostih komuniciranja in polstrukturiran vprašalnik o percepciji pravic in dolžnosti mladih. Raziskava bo zajela naslednja razvojna obdobja: preadolescenco in zgodnjo adolescenco (9-15 let), srednjo in pozno adolescenco (16-19 let), postadolescenco (20-25 let) ter mlado odraslost (26-30 let). Vzorec bo obsegal 240 mladih, 240 mater in 240 očetov. Raziskava bo dopolnila obstoječe vrzeli na področju študij mladine in življenjskih potekov ter razvojne psihologije. Prispevala bo k raziskovalnemu področju, ki se ukvarja s starševstvom, starševsko avtoriteto, komuniciranjem med starši in odraščajočimi otroki ter k nadaljnjemu razvoju kulturne teorije pravic in dolžnosti. Razumevanje in poznavanje značilnosti in razvojnih zakonitosti komuniciranja med mladimi in starši, pa tudi procesov pogajanja o pravicah in dolžnostih mladih je koristno za mlade same in starše, pa tudi za vse, ki se profesionalno ukvarjajo z mladimi.

Študija je relevantna z vidika uveljavljenih študij mladine (youth studies) in študij življenjskih potekov (life-course studies), pa tudi z vidika socialne psihologije, razvojne psihologije in psihologije komuniciranja. Raziskava prispeva k naslednjim obstoječim raziskovalnim področjem: kulturna teorija pravic in dolžnosti Raziskava je potencialno prispevala k naslednjim obstoječim raziskovalnim ogrodjem: kulturna teorija pravic in dolžnosti (Finkel, Moghaddam), pristopu starševskih stilov (Baumrind), pristopu socialnih področjih (social-domains) (Turiel, Smetana), pristopu dimenzij starševanja (Steinberg, Barber) in pristopu družinskih komunikacijskih vzorcev (Ritchie, Fitzpatrick, Koerner). V sodelovanju s prof. Davidom Ritchiejem sem prilagodila vprašalnika družinskih komunikacijskih vzorcev (usmerjenost h konverzaciji in usmerjenost h konformnosti) in psihološkega nadzora slovenski situaciji. Omenjeni teoretično-empirični okviri/koncepti so prvič uporabljeni v postsocialističnem kontekstu (Sloveniji). S tem so znanstvene diskusije o teh temah osvežene s postsocialistične perspektive, kajti sicer temeljijo študije na tem področju na severnoameriških in kvečjemu zahodnoevropskih vzorcih. Moje delo je seveda prispevalo tudi k pojasnitvi sprememb, ki so vidne v Sloveniji, ampak zaključki in implikacije segajo čez lokalni kontekst. Poleg tega je raziskava prispevala k bolj podrobnemu poznavanju relativno slabo proučenih obdobij postadolescence in mlade odraslosti. Rezultati kažejo na visoko stopnjo neavtonomnosti postadolescentov in mladih odraslih. Rezultati opozarjajo še na pomen uporabe koncepta starševska avtoriteta in na nujnost konceptualizacije tega pojma ter njegovih različnih vidikov. Posebej relevanten je model avtoritete, ki sem predlagala. Na podlagi rezultatov kvantitativne študije na vzorcu 194 družin pa sem uvedla koncept avtoritetnega stila koz oznako za komunikacijski način uveljavljanja starševske avtoritete. V metodološkem smislu velja izpostaviti inovativno uporabo metode vinjet, kajti ta metoda je bila doslej redko uporabljena v študijah starševanja in družinskih odnosov, čeprav je posebej primerna za proučevanje senzitivnih področij, ki jih težko proučujemo z drugimi metodami oz. za teme, kjer je večja verjetnost individualno in socialno zaželenih odgovorov pri uporabi konvencionalnih metod. Metodološko inovativna je tudi uporaba tehnike semantičnega diferenciala za subtilno preverjanje percepcije odnosa med starši in otroki. Merski inštrument sem v tem primeru pripravila sama po pilotskem anketiranju. Raziskovalni projekt bo k znanosti prispeval tudi na naslednje načine: • Z osebno vpetostjo v visokošolsko dejavnost – da lahko neposredno prenašam raziskovalne rezultate in razvijam znanstvene discipline: študije življenjskih potekov, metode dela z mladimi, psihologijo komuniciranja. • Z intenzivno osebno vključenostjo v mednarodno znanstveno skupnost (objave znanstvenih člankov v referenčnih revijah, aktivno sodelovanje na mednarodnih znanstvenih konferencah, vabljena predavanja na tujih univerzah, vključenost v mednarodne raziskovalne in seminarske projekte) • S 'policy' svetovanjem • Z uveljavljanjem znanosti v slovenskem in mednarodnem prostoru: intenzivno sodelovanje z mediji, publicistična dejavnost, javne predstavitve raziskovalnega dela.

Raziskava ohranja kontinuiteto in poglablja dosedanje ugotovitve na področju študij mladine (e.g. Mladina 93 v Ule in Miheljak, 1995; Mladina 95 v Ule idr., 1996; Mladina 98 v Ule idr., 2000; Mladina 2000 v Miheljak, ur., 2002). Od leta 2000 namreč ni bila izvedena nobena terenska raziskava, kar je pomenilo veliko mrtvilo za področje, ki je v preostalih evropskih državah in ZDA izjemno propulzivno in pomembno. Raziskovanje mladine je izjemnega pomena: 1) zaradi formativnosti obdobja mladosti, 2) zaradi napovedne vrednosti družbenih trendov, ki jo ima ta socialna skupina, 3) zaradi upadanja relativnega števila mladih glede na druge starostne kohorte, s čimer postaja ta skupina vse dragocenejša z vidika medgeneracijskega konsenza v prihodnosti, 4) zaradi številnih objektivnih težav, ki so povezane z odraščanjem, predvsem s prehodom v odraslost, 5) za nadaljnji razvoj politične kulture posamezne države itd. Od devetdesetih naprej, raziskave mladine v Sloveniji odkrivajo resnično radikalne spremembe v življenjskih potekih posameznikov in v prehodi med posameznimi življenjskimi fazami: mladost se podaljšuje, vzorci prehodov v odraslost so se pluralizirali in niso več predvidljivi. Eden najopaznejših trendov, izrazito značilen za Slovenijo, je podaljševanje kohabitacije mladih s starši. Ta raziskava je ekstenzivno proučevala medosebne dejavnike zakasnele emancipacije mladih – torej družbeno in politično zelo relevanten slovenski fenomen, ki prispeva celo k nizki stopnji rodnosti. Izkazalo se je, da podaljšana odvisnost od staršev ni zgolj nujna preživetvena strategija, temveč rezultat osebnih dejavnikov, kot so podporniški in v povprečju kakovostni odnosi med starši in otroki. Raziskava je opozorila, da imajo ti odnosi tudi paternalizirajoč in infantilizirajoč učinek na mlade in prispevajo k podaljševanju odvisnosti. Raziskava tako nudi osnove za snovanje strategij in politik na različnih področjih, ki se dotikajo mladih, družin, starševanja. Rezultate raziskave pa sama prenašam v prakso na različne načine. Poleg nosilstva predmetov na diplomski in podiplomski ravni visokošolskega izobraževanja ter mentorstva pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah sem redna sodelavka, recenzentka in evalvatorka na področju sektorskih politik, ki jih vodijo ali koordinirajo posamezna slovenska ministrstva in mednarodne institucije oz. njihove izpostave v Sloveniji; sem konzultantka in redna sodelavka: • Partnerstva Sveta Evrope in Evropske komisije –na področju mladine, • Sveta Evrope kot Correspondent of the “Network of experts on youth research and information” in Correspondent of the “European Knowledge Database”, • Urada za mladino Republike Slovenije, • Nacionalne agencije Mladina, • Urada za mladino Mestne občine Ljubljana, • Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS. Pri tem prispevam pri k oblikovanju strategij in dokumentov na področju mladinske politike. Moji rezultati so konkretno prispevali k promociji kampanje o pozitivnem starševstvu in proti nasilju nad otroki Informacijskega Urada Sveta Evrope RS in k pripravi zakona o prepovedi telesnega kaznovanja otrok v Sloveniji.