Nelinearne vzročnosti: problem (ne)predvidljivosti v sodobni tehnologiji

Danes smo priča neverjetnemu razvoju tehnologije, zlasti na področju umetne inteligence. S temi dosežki so se pojavile nove filozofske refleksije, ki so začele prevpraševati stare domneve o razumevanju strojev in obstoječe filozofije tehnologije. Nove teorije poskušajo zapopasti te spremembe v tehnologiji tako, da se osredotočajo na njene učinke na človekovo življenje, od problematičnega psihološkega vpliva novih medijev do (anti)demokratičnega delovanja algoritmov itd. Pričujoč projekt opaža pomanjkljivost v filozofskih pristopih preučevanja sodobne tehnologije, saj v osredotočanju na njene učinke spregledajo način delovanja njenih mehanizmov, ki te učinke proizvajajo. Zato predlagamo celovito raziskavo, ki bo premislila filozofske koncepte, ki se nahajajo v konceptualnih temeljih teh tehnoloških mehanizmov, ter jih soočila s koncepti na področju sodobne filozofije, s posebnim poudarkom na ideji nelinearne vzročnosti. “Stare” filozofije tehnologije so k temu pojavu pristopile tako, da so ga razumele kot avtomatizirano orodje. Toda sodobni napredek v mehanizmih t.i. umetne inteligence je tehnologijo naredil za kompleksnejšo: tehnologija ni več le avtomatizirano orodje, temveč postaja avtonomna – postavlja pravila lastnega delovanja prek strojnega učenja. Tak premik kliče po novem pristopu, ki se bo osredotočil na te nove mehanizme. Veliko podatkovje, strojno učenje in globoko učenje, napovedovalna analitika in predpisovalna analitika so ključne novosti v delovanju mehanizmov sodobne tehnologije in vse temeljijo na metafizični ideji nelinearne vzročnosti.  Katera koli različica ideje nelinearne vzročnosti implicira motnjo v neposrednem razmerju vzroka do svojega učinka. Specifični pojem nelinearne vzročnosti, na katerem temelji sodobna tehnologija, je mehanizem povratne zanke: da vzrok A povzroči učinek B, ki je zaradi nujne nepredvidljivosti v poteku povzročanja nekoliko drugačen od nameravanega učinka, nakar učinek B sam postane vzrok in povzroči spremembo v vzroku A in ga prilagodi tako, da bi v prihodnje te razlike z nameravanim učinkom ne bilo. Ta pojem mehanizma povratne zanke je del širšega zgodovinskega sistema mišljenja, ki mu pravijo statistično mišljenje. To mišljenje je nadomestilo idejo nujnosti z idejo verjetnosti, s tem pa je vključilo možnost pojavitve naključnih ali kontingentnih dogodkov, ki zmotijo nujno razmerje med vzrokom in učinkom ter proizvedejo variacijo v samem učinku. Mehanizem povratne zanke predpostavlja koncept verjetnosti, upošteva in obravnava vse variacije učinka, da bi jih prek različnih računskih postopkov obvladoval. Sodobna filozofija, ki je osredotočena na metafizične koncepte (nelinearne) vzročnosti, je izgubila stik s teorijami tehnologije in svoj razvoj usmerila drugam: namesto na verjetnost na idejo o radikalni kontingentnosti. Radikalna kontingenca je specifičen pojem nelinearne vzročnosti in ne implicira le motnje v neposrednem razmerju vzroka do svojega učinka, ampak totalno prekinitev vzročnega procesa, torej da vzrok ne proizvede nobenega učinka, kar v vzročnost vpeljuje totalno nepredvidljivost. Cilj pričujočega projekta je tako (1) raziskati nove mehanizme sodobne tehnologije, izpostaviti njihovo filozofsko podlago in jo umestiti v zgodovinsko-teoretski kontekst, s tem pa na novo opredeliti mehanizme delovanje sodobne tehnologije; ter (2) umestiti filozofske koncepte, na katerih temelji delovanje sodobne tehnologije, na področje sodobne filozofije ter jih soočiti z njenimi ključnimi koncepti, zlasti soočiti koncepta verjetnosti in naključja ter tako premisliti različne nelinearne vzročnosti; s tem pa nasloviti temeljni problem projekta: če sodobna tehnologija temelji na pojmu verjetnosti in na mehanizmu povratne zanke, katerega namen je obvladovanje nepredvidljivih dejavnikov, ter če ju soočimo s pojmom radikalne kontingence, ki si prizadeva opredeliti totalno nepredvidljivost, kakšne so filozofske omejitve delovanja tehnologije?