Denudirane jame ravnine Nullarbor

Denudirane jame ravnine Nullarbor Ravnina Nullarbor v južni Avstraliji je eno največjih kraških območij na svetu, zgrajeno iz vodoravnih slojev treh različnih apnencev. V približno 14 milijonih letih izpostavljenosti v razmeroma suhem podnebju so se v tej izredno ravni pokrajini oblikovale jame; manj kot 30 m globoke ""plitve jame"" in genetsko nepovezane ""globoke jame"", ki se raztezajo 50-120 m pod površjem z velikimi rovi in dvoranami, včasih podrtimi do te mere, da na površju tvorijo udornice. Pred kratkim so postali na voljo podrobni topografski podatki TandemX in naše preliminarno odkritje nenavadnih plitvih in komaj zaznavnih podolgovatih vdolbin kaže na prisotnost denudiranih jam, ki so najverjetneje povezane z globokimi jamami. Denudirane jame, znane tudi kot brezstrope jame, so končna stopnja razvoja jam, ko je strop popolnoma odstranjen bodisi zaradi denudacije bodisi zaradi zrušitve stropa. Njihovo odkritje na Nullarborju, kjer ni (bilo) orogeneze, poledenitve ali obsežnega odlaganja mlajših sedimentov ponuja edinstveno okolje za nadzorovano preučevanje nastanka denudiranih jam in njihovo primerjavo na globalni ravni, kjer je lahko nastanek posamezne denudirane jame nejasen zaradi zapletenega razvoja pokrajine, zato je naš prvi cilj izboljšanje razumevanje procesov, ki vodijo do nastanka denudiranih jam v svetovnem merilu. A tu gre še za večji pomen. Medtem ko ima Nullarbor homogeno podnebje od zahoda proti vzhodu, denudirane jame in z njimi pogosto povezane udornice kažejo nenavaden porazdelitveni vzorec: na vzhodu se denudirane jame pojavljajo kot neprekinjeni in ravni kanali, dolgi nekaj kilometrov. V osrednjem delu postanejo razdrobljene in povezane z udornicami. Denudirane jame sčasoma izginejo na zahodni polovici Nullarborja, medtem ko se udornice še vedno pojavljajo, vendar postanejo redkejše in sčasoma izginejo na skrajni zahodni četrtini Nullarborja. Ta nepričakovani vzorec je paradoks in v nasprotju s pričakovanim in zaenkrat ostaja nerešen. Naša hipoteza je, da so globoke jame nastale pred odlaganjem najmlajše apnenčaste enote. Medtem, ko je tektonski bazen pred tem utrpel pogrezanje in kasnejšo transgresijo morja, je bilo pogrezanje neenakomerno in je ""plošča"" starejšega apnenca doživela manjši nagib na vzhodni strani ravnine. To bi povzročilo, da bi se prvotni jamski rovi v najstarejšem apnencu, ki bi morali nastati na enaki globini, dvignili na vzhodu, zaradi česar bi se na osrednjem in zahodnem delu odložila debelejša količina mlajših apnencev. Jamski podori so zato prej prišli na površje na vzhodni strani ravnine, sledila je osrednja stran in nazadnje zahodna stran, kjer tovrstnih dogodkov pravzaprav še ni. Desetletja dolga uganka o tem, kdaj so nastale globoke jame na ravnini Nullarbor, bi bila tako lahko razrešena in, medtem ko so trenutni dokazi o geomorfoloških procesih ravnine opisani (le) od srednjega miocena do danes; starodavnost prvotnih jamskih formacij lahko te procese pomakne še v daljšo geološko preteklost. Naš drugi cilj je razširiti poznavanje o razvoju pokrajine Nullarbor s trenutnih 14 milijonov na do 30 milijonov let. Naše delo vključuje kartiranje in prostorsko analizo, lidarsko skeniranje, električno upornostno tomografijo in seizmično radarsko skeniranje, zaporedne stratigrafske analize, uporabo metod kozmogenih nuklidov za zakopavanje sedimentov in oceno stopnje denudacije površja. Medtem ko bi lahko rekonstruirali tektonski razvoj in pretekle okoljske dogodke na podlagi študije denudiranih jam, lahko to znanje uporabimo za napovedovanje razvoja okolja v prihodnosti, kar je pa globalnega pomena.