Nevromodulacijski in vedenjski pristopi za izboljšavo simptomov disleksije pri slovensko govorečih otrocih in mladostnikih

Razvojna disleksija je ena najpogostejših učnih težav, za katero so značilni različni simptomi, ki običajno vplivajo na branje in črkovanje. Ocenjuje se, da ima disleksijo približno 5–10 % otrok po svetu (Wagner et al., 2020). Disleksija lahko vpliva na vse vidike posameznikovega življenja in se posledično v vseh kulturah odraža v slabšem socialno-ekonomskem statusu (Aro et al., 2019), zelo pogosto pa povzroči tudi čustvene in vedenjske težave (Xiao et al., 2022). Skozi leta so bile predlagane različne teorije, ki poskušajo razložiti simptome disleksije in razumeti njen glavni primanjkljaj. Za najvplivnejšo velja teorija, pri kateri glavni primanjkljaj disleksije izhaja iz primanjkljaja v fonološkem dekodiranju (Ramus et al., 2006). To pomeni, da imajo posamezniki z disleksijo težave z razumevanjem in prepoznavo fonoloških značilnosti govora in težave z dostopom do fonoloških reprezentacij v možganih (Shaywitz & Shaywitz, 2005). Drug pomemben vidik disleksije je njen razvojni proces. Disleksija je največkrat odkrita, ko se začnejo otroci seznanjati s pisnim jezikom v šoli, in traja skozi celotno življenje. Vendar pa obstajajo študije, ki poročajo, da se osnovni primanjkljaj disleksije skozi svoj razvojni proces spreminja, kar kaže na potrebo po homogenih skupinah. Prav tako so študije z uporabljajo tehnik slikanja možganov pokazale razlike v vzorcih aktivacije možganov med tipičnimi in disleksičnimi posamezniki, pri čemer je glavna ugotovitev hipoaktivacija v dveh regijah zadnje leve poloble: 1) dorzalna, temporoparietalna regija, za katero se domneva, da je ključna za fonološko procesiranje in pretvorbo fonemov v grafeme 2) ventralna, okcipitotemporalna regija, vključno s tako imenovanim območjem vizualnih besednih oblik (VWFA), ki naj bi sodelovalo pri prepoznavanju celotne besede. V zadnjih letih je bilo izvedenih in preučenih mnogo intervencij in terapij, ki izhajajo iz različnih pristopov zdravljenja in kažejo precej obetavne rezultate. Fokus večine intervencij je slabo fonološko zavedanje, saj ga je dokazano možno izboljšati z vajo (Wolff, 2014). Vendar pa učinki niso bili opaženi na vseh prizadetih področij, zaradi česar je stopnja uspešnosti teh intervencij vprašljiva. V odgovor na to so začele nekatere raziskave uporabljati neinvazivne tehnike stimulacije možganov, kot sta transkranialna magnetna stimulacija (TMS) in transkranialna stimulacija z direktnim električnim tokom (tDCS), ki kažejo na dolgotrajne pozitivne učinke pri otrocih in mladostnikih. Ker pa teh študij ni veliko, zaenkrat še ni mogoče trdno sklepati o učinkih nevromodulacije na izboljšanje branja pri disleksiji. Ob upoštevanju zgornjih dejstev se bo študija osredotočila na naslednje: 1) sistematično opredelitev simptomov disleksije v slovenščini, jeziku s plitvo ortografijo, kjer bosta branje in črkovanje obravnavana kot dve ločeni domeni, populacija otrok pa bo ločena od mladostnikov 2) vključitev napredne metode transkranialne stimulacije z direktnim električnim tokom (tDCS), ki bo združena z vedenjskimi terapijami, 3) stimulacijo dveh različnih regij, ventralne v primerjavi z dorzalno, na način, ki nas bo vodil do novih spoznanj in zaključkov o osnovnih mehanizmih disleksije in delovanja možganov.