Etnografija tišin(e)

ETNOGRAFIJA TIŠIN(E) Projekt izhaja iz izkušenj raziskovalk, ki so med terenskim delom zaznale tišino. Izhaja iz metodoloških vprašanj, s katerimi so se ukvarjale, ko so se srečevale z ljudmi, ki jih je prežemala vseprisotna tišina. Projekt bo prevprašal metodološke in interpretativne okvire preučevanja tišine in se bo osredotočil na vprašanja, kako raziskovalci odkrivajo, reagirajo, preučujejo in interpretirajo tišino v etnografskih raziskavah. Ta vprašanja bomo preučevali z etnografskimi raziskavami skupnosti, katerih kolektivna identiteta ne temelji samo na skupnih spominih, kot bi trdil Halbwachs (1980), ampak tudi na kolektivni tišini. Študije primerov projekta so tišine, povezane s t. i. »istrskim eksodusom«, množičnimi migracijami (večinoma) Italijanov iz Jugoslavije, v različnih skupnostih v Istri v Sloveniji in v tujini, tišine slovenske manjšine v Avstriji in Italiji, politično zatiranih skupin v času Jugoslavije ter skupnosti, ki se soočajo z marginalizacijo v novih gospodarskih razmerah postsocialistične/kapitalistične Slovenije. Ob tem raziskava tišine staroselcev iz Amerike zagotavlja podoben, a različen primerjalni vidik zunaj evropskega konteksta. Vse te tišine je mogoče razumeti kot posledico etničnega, nacionalnega, političnega, razrednega in kolonialnega nasilja ter različnih neartikuliranih travmatičnih izkušenj. Cilj projekta je razumeti raznovrstne tišine in raziskati metodologije za njihove raziskave in interpretacije. Tišina ne vključuje samo odsotnosti govora ali glasu, ampak je tudi dejanje ali močan medij komunikacije. Tišine so lahko različne. Lahko smo tiho, lahko nekaj prikrivamo, lahko smo utišani itd. Tišino je mogoče zapolniti z besedami, čustvovanji, lahko je zajeta v telesne prakse ali v utelešenem spominu. Vendar pa etnologi niso usposobljeni za odkrivanje, opazovanje, analizo in interpretacijo tišine, zato se projekt usmerja na vprašanja, kako preučevati tišino in raziskati učinke takšnih študij z etnografskimi raziskavami nekaterih reprezentativnih skupnosti, pri čemer nima namena ugotavljati, kateri travmatični dogodki so bili vzrok za tišine. V nasprotju s psihoterapijo in drugimi znanostmi, ki se osredinjajo na posameznike in njihove travme, raziskovalci ne želijo medikalizirati in patologizirati tišine, ampak preučujejo kolektivne tišine, ki jih povzročajo travmatične izkušnje skupnosti. Obstoječe študije kažejo, da je etnografija lahko zanesljivo orodje za raziskovanje tišine, ne da bi prisilila ljudi, da priznajo in klinično predelajo svoje travme. Da bi metodološko zajeli tišino, je projekt zasnovan v dveh glavnih fazah. Prva faza se osredinja na metodologijo. Z etnografijo tišine želimo razumeti, kako zaznati, analizirati in raziskati tišino v etnologiji, kako razumeti vrste tišine, sporočilo, ki ga prenaša, in njeno vlogo v individualnem in družbenem kontekstu. Druga faza se osredinja na reprezentacije tišine. Temelji na preučevanju učinkov artikulacije tišine z namenom, da bi razumeli, kako ali s katerimi mehanizmi je mogoče artikulirati tišino, ter učinke ali posledice, ki jih ima artikulacija tišine za posameznike in skupine. V klasičnem etnološkem jeziku: Kaj se zgodi, ko se da glas utišanim skupinam? Tišino lahko artikuliramo z različnimi dejanji, v umetnosti, politiki, etnoloških raziskavah itd. Končni cilj je zgraditi osnovo za primerjalno etnografijo tišine. Novost projekta je ponuditi etnografska metodološka orodja za razumevanje in interpretacijo heterogenosti tišin(e). Družbeni pomen projekta je dati glas utišanim skupinam, pri čemer bo mogoče opazovati učinke takšnih prizadevanj.