Med "deseto banovino" in "sedmo republiko": države in diaspore v prvi in drugi Jugoslaviji

Pričujoči projekt si na podlagi transnacionalne perspektive prizadeva pokazati, da je med Jugoslavijama in »njunim« izseljenstvom vseskozi prihajalo do vzajemnih vplivov. Po eni strani sta državi oblikovali »svojo« diasporo, po drugi pa je izseljenstvo z negovanjem institucionalnih, političnih, kulturnih in družinskih stikov ter nenazadnje z vračanjem povratno vplivalo tako na državne politike kot na družbeno stvarnost držav izvora. Zgodovinopisje je skoraj povsem zanemarilo vlogo, ki so jo imeli izseljenci pri oblikovanju prve in druge Jugoslavije. Jugoslaviji je bodisi preučevalo v okviru njunih ozemeljskih meja, izseljenske skupnosti pa je analiziralo na način Slovencev oz. drugih jugoslovanskih narodov po svetu. Vzajemne vplive med državo in izseljenstvom bo projektna skupina opazovala skozi delo v dveh večjih problemskih sklopih. V okviru prvega bo osvetlila državne politike, v drugem bo analizirala transfer medsebojnih vplivov med državo in izseljenstvom. V okviru prvega sklopa bo skupina osvetlila, kako sta Jugoslaviji v modernizacijski vnemi po nadzoru in koristni izrabi prebivalstva vzpostavili mehanizme vzdrževanja vezi z izseljenstvom. Druga Jugoslavija je dogradila vzpostavljeno infrastrukturo, čeprav je delovala z drugačnim ideološkim predznakom. Obe državi sta si izseljenstvo prizadevali obravnavati kot bi dejansko sestavljalo integralen del nacionalne celote in sta torej stremeli k temu, da ga nadzorujeta in izkoristita kot da bi živelo na tleh Jugoslavije. Prva Jugoslavija je izseljenstvo zato poimenovala za »deseto banovino« (dopolnjevalo naj bi torej devet banovin na tleh Jugoslavije), druga pa je približno milijon »delavcev na začasnem delu v tujini« (s čimer je implicirala, da naj bi se vrnili) označila za »sedmo republiko«. Kljub temu, da sta državi nominalno naslavljali celotno izseljenstvo, sta dejansko vzdrževali stike s tistimi, od katerih sta lahko pričakovali lojalnost in ekonomske ter politične koristi. V okviru drugega sklopa bo skupina preučila, kako sta državi z vzdrževanjem stikov z izseljenstvom izoblikovali transfer vplivov, ki so ga nato izseljenci uporabili za negovanje stikov z »domovino«. Po eni strani so njihove povezave bile institucionalno-politične narave, po drugi so njihovi stiki temeljili na družinskih vezeh. Tako na institucionalno-politični ravni kot na individualno-družinski ravni je med državo in izseljenstvom pogosto prihajalo do napetosti, ki so bile posledica vključevanja izseljencev v okolje priselitve in nezmožnosti države izvora, da bi lahko nadzorovala in usmerjala njihovo ravnanje. Zunajteritorialne politike države so se srečevale s transnacionalnimi in translokalnimi praksami emigrantov, kar je vplivalo na povečevanje razkoraka med izseljenci in državo izselitve in nazadnje tudi k poglabljanju razlik, ki si jih je država s sprostitvijo selitev prizadevala odpraviti. Skozi oba problemska sklopa si bo skupina prizadevala pokazati, da se sistem vzdrževanja stikov kljub spremembam državnih oblik in ideoloških premis delovanja oblasti ni temeljito spremenil. Poleg tega bo izpostavila, da je znotraj jugoslovanskega sistema slovenski prostor igral posebno vlogo. V kontekstu prve Jugoslavije je to mogoče razložiti z dejstvom, da so edinole na Slovenskem (v kontekstu Dravske banovine) upravne meje sovpadale z etničnimi in so zato izseljenske službe lahko oblikovale politiko, ki je sicer podpirala vsedržavno, hkrati pa je bila od nje neodvisna. Druga Jugoslavija je bila urejena na zvezni osnovi in z oblikovanjem Izseljenskih matic je tudi skrb za izseljence vse bolj prehajala v republiške roke. Posebnost slovenskega prostora je potrebno razumeti tudi v navezavi na problematiko slovenskih narodnih skupnosti v Italiji in Avstriji, ki so zaznamovale slovenski položaj v evropskem prostoru, obenem pa pogojevale odnos med centrom (Beograd) in periferijo v perspektivi dolgega trajanja.