Digitalizacija domačih bivalnih okolij starejših ljudi v Sloveniji

Starejši ljudje želijo čim dlje časa ostati v svojem domačem bivalnem okolju, poleg tega pa želijo, kolikor je mogoče dolgo ohraniti svojo neodvisnost in samostojnost. To je v sodobni digitalni družbi uresničljivo s pomočjo digitalnih tehnologij in sistemov, s pomočjo katerih je posameznikom v njihovih stanovanjih in lokalnem okolju vse več različnih storitev in stikov zagotovljenih »na daljavo«. Za starejšega človeka so še posebej pomembne socialnovarstvene in zdravstvene storitve, oskrba, varovanje, izobraževanje, vzdrževanje družbenih stikov, participacija v skupnosti, prevoz itd. Digitalizacija domačih bivalnih okolij pa ni pomembna le za starejše ljudi, številne koristi, predvsem razbremenitve prinaša tudi njihovim družinskim članom kot neformalnim oskrbovalcem. Velik pomen pa bi imela tudi za celotno družbo, saj zaradi hitrega staranja prebivalstva dosedanji prevladujoči modeli stanovanjske oskrbe starejših ljudi, ki so temeljili večinoma na institucionalnem varstvu starejših oseb, za družbo niso več vzdržni. Kljub prednostim pa digitalizacija domačih bivalnih okolij starejših ljudi prinaša tudi številne omejitve, saj se pogosto ne ujema s potrebami, zahtevami in zmožnostmi starejših ljudi. Zaradi tega je stopnja sprejemljivosti digitalnih tehnologij in sistemov med starejšimi ljudi (še vedno) nizka. Posledice tega so se pokazale predvsem v času pandemije nove koronavirusne bolezni COVID-19, ko so se fizični socialni stiki prekinili ali močno omejili, večina komunikacije, storitev, oskrbe in dela pa se je prenesla v digitaliziran svet, s čimer se je močno pospešila digitalizacijo družbe. Kot odziv na pandemsko krizo so namreč evropske države sprejele strategije za čim prejšnjo digitalno preobrazbo družbe. V slovenski strategiji je zapisano, da »digitalizacija tako skoraj ni več izbira, temveč je pričakovanje, ki postaja nujnost«. To pa je z vidika starejših ljudi in njihove sprejemljivosti digitalnih tehnologij in sistemov zelo zaskrbljujoče. Ker je življenje starejših ljudi s staranjem vse bolj osrediščeno na stanovanje ter njegovo bližnjo okolico, se lahko zgodi, da bo zaradi tega v prihodnje vse več starejših ljudi v svojih lokalnih skupnostih oziroma domačih bivalnih okoljih izoliranih ter socialno (in prostorsko) izključenih. Glavni cilj raziskave je zato opredeliti pristope za digitalizacijo domačih bivalnih okolij starejših ljudi v Sloveniji, pri tem pa izhajati iz stališč, potreb, želja, zaznav in zmožnosti uporabnikov, z namenom, da bi starejši ljudje digitalizacijo sprejeli kot priložnost za ohranjanje neodvisnost in samostojnost ter za kakovostno staranje v svojih domovih in skupnosti, ter da bi lahko bila načrtovana digitalna preobrazba slovenske družbe uspešna tudi na tem področju. Za uresničitev cilja bo digitalizacija domačih bivalnih okolij starejših ljudi, njena sprejemljivost in uvedba v slovenski družbeni prostor preučena celostno – z vidika različnih področij družbe (oskrba, zdravstveno varstvo, varnost, izobraževanje, vzdrževanje družbenih stikov, participacija, mobilnost, storitve), z vidika različnih uporabnikov (starejši ljudje, neformalni oskrbovalci), z vidika vpliva različnih družbenih skupin na odločitve starejših ljudi (sorodniki, sosedi, skupnost), z vidika različnih demografskih in socialno-ekonomskih značilnosti starejših ljudi (različne starostne skupine starejšega prebivalstva, stopnja izobrazbe, finančni položaj itd.), z vidika podpore bivanja starejših v različnih bivalnih okoljih (v stanovanjih, v lokalni skupnosti), z vidika različnih tipov stanovanjske nepremičnine, v kateri bivajo starejši ljudje (stanovanje v večstanovanjski stavbi, hiša) in z vidika različnih območij bivanja starejših ljudi (urbana in ruralna območja). Uporabljena bo integracija različnih metod raziskovanja, in sicer anketiranje, participativne fokusne skupine, poglobljeni intervjuji ter sklepni demokratični forum, s čimer se bo strmelo k višanju dodane vrednosti raziskovalnih rezultatov.