Spol, demokracija in neokonservativno anti-gender gibanje

Gibanje proti t. i. ""teoriji spola"" je družbeno in politično neokonservativno gibanje, ki se je pojavilo v Evropi v začetku leta 2010 in se od takrat razširilo po vsem svetu. Nasprotuje teoriji spolov, feminizmu in politikam enakosti spolov, saj trdi, da so škodljive za družbo. Gibanje združuje različne akterje, od verskih organizacij in skupin do radikalnih desnih strank, nacionalističnih organizacij in skupin ""zaskrbljenih državljanov"". ""Simbolno lepilo"" (Kováts & Põim, 2015), ki te akterje drži skupaj, je ideja ""ideologije spola"", ki deluje kot nekakšna ""diskurzivna koalicija"" (Edenborg, 2021), ki akterjem z različnimi ideološkimi, filozofskimi in verskimi stališči omogoča delovanje s pomočjo skupnih naracij. V Evropi se je to gibanje pojavilo med gospodarsko krizo, strogimi varčevalnimi ukrepi in posledičnim povečanjem družbenih neenakosti. To je še dodatno podžgalo splošno nezadovoljstvo ljudi s političnimi in gospodarskimi razmerami ter zlasti s političnimi in gospodarskimi elitami. Varčevalni ukrepi niso bili glavni sprožilec gibanja, vendar so mu močno pomagali, saj so voditelji gibanja uspešno ustvarili predstavo o utišani večini kot tisti, ki je zatirana. Danes je gibanje tesno prepleteno s politikami desnega populizma, s katerimi si deli nekatere ključne ideološke strukture. Ključna vrzel v obstoječih raziskavah o gibanju proti »teoriji spola« in z njimi povezanimi boji za novo kulturno in politično hegemonijo je trojna: Prisoten je manko empiričnih raziskav, ki bi analizirale razloge, zakaj je bilo gibanje proti ""teoriji spola"" tako privlačno, da je lahko k svojim dejavnostim pritegnilo velike množice ljudi. Še vedno manjka celovita strukturna in empirično utemeljena razlaga vzrokov in dejavnikov, ki so prispevali k uspehu gibanja med splošno populacijo. V ta namen se bomo v predlaganem projektu oprli na aktualne teoretske razprave o gibanju proti ""teoriji spola"" in empirično preverili štiri dimenzije razumevanja uspeha gibanja, ki jih te teoretske razprave povezujejo s štirimi krizami: kriza liberalne demokracije in težave, ki jih je povzročil neoliberalizem, kriza moškosti, kriza enakosti in kriza vednosti (epistemična kriza). Na področju študij gibanja proti ""teoriji spola"" se večina sedanjih raziskav osredotoča na (kritično) analizo diskurzivnih okvirov, naše raziskave (Kuhar, 2017; Kuhar in Pajnik, 2020) pa kažejo, da se domnevna grožnja ""spola"" (kot praznega označevalca) prevaja v kratka sporočila, ki vzbujajo strah, ustvarjajo moralno paniko in občutek ogroženosti, hkrati pa igrajo na poenostavljene esencialistične predstave o tem, kaj je normalno in naravno. Predlagani projekt bo to hipotezo empirično preveril z uporabo konceptov ""politike strahu"" (Wodak, 2015) in ""afektivne vladavine"" (Sauer in Penz, 2017). Na področju raziskovanja gibanja proti ""teoriji spola"" prevladujejo politološke in sociološke študije, medtem ko pravnih analiz skorajda ni. Namen te raziskave je zapolniti tudi to vrzel s pravno in sociološko analizo preteklih (pravnih) praks akterjev gibanja, kot so državljanske pobude, amicus briefs in druge oblike strateške litigacije. Intersekcijska pravna in sociološka analiza je nujna, ker je ""strateška litigacija"" in strateška uporaba koncepta ""človekovih pravic"" v nacionalnih in transnacionalnih bojih proti ""teoriji spola"" ena od ključnih strategij tega gibanja. Naša glavna teza je, da gibanje proti ""teoriji spola"" strateško krepi negotovosti, povezane s temeljnimi ontološkimi vprašanji človeštva, vključno s spolom, hkrati pa ponuja pomirjujoč in strateško oblikovan odgovor na trenutne politične, gospodarske, družbene in kulturne spremembe, ki jih obravnavajo kot ""krizne"".