Pogosti tarčni biomarkerji pri pasjem hemangiosarkomu in človeškem angiosarkomu

Redki raki so globalno odgovorni za skoraj četrtino vseh rakov v EU, poleg tega pa imajo tudi slabšo prognozo kot običajni raki. Posledično je njihovo socialno in ekonomsko breme izjemno visoko. Farmacevtska podjetja se običajno osredotočajo na bolezni večjega potencialnega gospodarskega pomena, temeljne raziskave pa so omejene, saj je na voljo omejeno število razpoložljivih bolnikov, to pa ovira tako raziskovanje vpletenih bioloških mehanizmov kot razvoj učinkovitih farmakoloških terapij. Izziv predstavlja tudi pomanjkanje ustreznih živalskih modelov, ki imajo lastnosti raka podobne človeškim. Pri slabšem poznavanju raka je kirurška odstranitev tumorja edina kurativna možnost, redka razpoložljivost reagentov za natančno slikanje primarnih in metastatskih tumorskih lezij pa še dodatno omejuje njeno učinkovitost. Hišni psi so bili predlagani kot živalski model za onkološke bolezni, saj razvijejo spontane tumorje z značilnostmi, ki so dovolj podobne človeškim in so zato primerni za translacijske študije. Z vidika iniciative Eno zdravje je primerjalna onkologija, ki temelji na psih, že uspešno prispevala k razumevanju molekularnih in kliničnih značilnosti nekaterih redkih človeških rakavih bolezni ter razvoju diagnostičnih reagentov in terapevtskih rešitev, primernih za obe vrsti. Projekti molekularnega profiliranja pasjih pacientov so že bili izvedeni, da bi omogočili neposredno primerjavo s človeškimi subjekti in čim bolj izkoristili informacije, pridobljene na podlagi raka pri psih, za izboljšanje preizkušanj personalizirane medicine pri ljudeh. Napredek v znanju podobnosti med psi in ljudmi za določeno vrsto tumorja bo odprl pot za razvoj reagentov, po možnosti tudi navzkrižno reagirajočih, ter za vzporedno izvajanje študij na obeh vrstah. Angiosarkom (AS) je redek (1 primer/1 milijon ljudi, kar ustreza približno 1 % vseh letno diagnosticiranih sarkomov), genomsko kompleksen in agresiven vaskularni sarkom. Omejena dostopnost bolnikov je do sedaj močno ovirala razvoj učinkovitih terapij in posledično je možnost preživetja izjemno nizka. Psi spontano razvijejo histološko podobno neoplazijo, hemangiosarkom (HSA), ki je razmeroma pogost in predstavlja 5-7 % vseh pasjih malignih tumorjev s pogostostjo, ki je bistveno višja pri pasmah, kot sta nemški ovčar in bokser. Za AS in HSA velja, da izvirata iz hematopoetskih endotelijskih matičnih celic. Kljub dejstvu, da je AS pri ljudeh pretežno kožne narave, pri psih pa je HSA visceralni, so metastaze pri obeh modelih večinoma lokalizirane v pljučih in jetrih, primerjalne genomske analize pa so potrdile velike podobnosti med AS in HSA ter visoko, a konvergentno heterogenost znotraj in med bolniki obeh vrst. Na ravni proteinov so imunske histokemične analize in analize genske ekspresije pokazale prekomerno izražanje CD31, VEGFR1, VEGFR2, VEGFR3, PDGFRA/B, MUC18, CD117 (c-Kit) in FGFR1 v vsaj delu ocenjenih vzorcev in posledično bi takšni receptorji lahko služili kot dostopni membranski biomarkerji. Podatki o ciljnih biomarkerjih na celični površini AS so manj znani, vendar kažejo na čezmerno izražanje receptorjev VEGF in c-Kit. Razširjenost HSA in predhodno znanje upravičujeta zanimanje za raziskovanje HSA kot sledljivega modela za preučevanje človeškega AS, razvoj zdravil in imunoterapij ter preizkušanje eksperimentalnih terapij v kliničnih testiranjih. Glavni cilj projekta je izolacija nabora imunoreagentov, primernih za karakterizacijo, diagnostiko in potencialno terapijo HSA pri psih. Ciljati morajo na biomarkerje, izpostavljene na celični površini, kar omogoča selektivno ciljanje ustreznih celic v tkivih. Poleg tega bi lahko služili kot reagenti za izvajanje podobnih diagnostičnih protokolov v človeških AS.