BIOGRAFIJE POTI: HOJA IN PISANJE KOT METODI RAZISKOVANJA OBMEJNIH PROSTOROV

Poti in meje, kot tudi hoja in pisanje so v središču predlaganega projekta. Je svet lahko prepleten in ločen obenem? Oddaljen in bližnji? Univerzalen in partikularen? Fluiden in strjen? Predlagana vprašanja naslavljamo skozi manjkajoči dialog med potmi in mejami z uporabo hoje in pisanja kot dveh vzajemno dopolnjujočih, eksperimentalnih metod raziskovanja obmejnih prostorov. V primerjavi s hojo je pisanje manj osvetljeno, saj večkrat obvelja prepričanje, da je pisanje zadnji del sosledja korakov branje-raziskovanje-pisanje, a vendar, prav slednje pogosto šele omogoča razmišljanje. Čeprav v antropologiji obstaja tradicija pisanja terenskih zapisov in dnevnikov, želimo v predlaganem projektu stopiti še korak dlje in uporabiti pisanje kot polnokrvno metodo, kot umetnost vedenja, ključno za premislek širših metodoloških in epistemoloških vprašanj, ki pripeljejo hojo in pisanje v tesno razmerje. Biografski pristop k potem nam pri tem omogoča vpogled v kompleksno prostorsko-časovno povezanost fizično-materialnih, ekonomskih, političnih, kulturnih in vsakodnevnih aspektov poti. Prostor naših sprehodov in zapisov je Istrski polotok, slabše raziskano področje v severovzhodnem Jadranu, zaznamovano s heterogenimi in »premikajočimi« podobami krajev, ljudi in stvari, ki tvorijo pomemben del kulturne, gospodarske in politične zgodbe Evrope. Jadransko morje je od nekdaj opredeljevala pozicija mejnega prostora med rivalskimi imperiji in državami (tj. muslimanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom, habsburškim in otomanskim imperijem ter Beneško republiko), etničnimi, jezikovnimi in nacionalnimi ločnicami med prebivalci obale in zaledja ter pozicija mejnega področja med komunističnim Vzhodom in kapitalističnim Zahodom (po letu 1945) in drugimi sodobnimi regionalnimi ločnicami (npr. Mediteran – Balkan – Srednja Evropa). V sodobnih reprezentacijah istrskih kulturnih sfer, danes razdeljenih med tri nacionalne države (Slovenijo, Hrvaško in Italijo), še vedno odmeva nasledstvo teh rivalskih imperijev. Čeprav so naštete meje v veliki meri opredelile Istro, predlagamo v pričujočem projektu premik perspektive k potem, kot alternativnemu mediju tvorjenja prostora. Trdimo, da poti – v dialogu z mejami – kritično odražajo obstoječe razumevanje lokalnosti. Pri tem se zdita hoja in pisanje pravzaprav prikrojeni predmetu raziskovanja in obratno, hoja in potopis za svojo realizacijo zahtevata pot, bodisi utečeno ali novo.