Teža preteklosti. Dediščina večkulturnega območja: primer Kočevske

Kočevska med slovenskimi pokrajinami izstopa zaradi svoje posebne, pogosto tragične, zgodovine. V 14. stoletju so Ortenburžani s svojih posestev z vzhodne Tirolske in s Koroške iz gospodarskih razlogov začeli na Kočevsko naseljevati svoje podložne kmete. Na Kočevskem se je zato oblikovalo zanimivo mešano jezikovno območje, ki je obstajalo 600 let. Dve kulturi – slovenska in nemška – sta tam sobivali do odselitve kočevskih Nemcev (Kočevarjev) v Nemški rajh v letih 1941/42 na podlagi sporazuma med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. V izpraznjene kočevarske vasi in domove so se po 2. svetovni vojni naselili novi priseljenci iz drugih slovenskih regij in jugoslovanskih republik. Kočevska tudi danes ostaja stičišče kultur. Poleg peščice Kočevarjev, ki se med vojno niso izselili, je na tem območju tradicionalno prisotna še romska skupnost in nekatere novodobne priseljenske skupnosti (Bošnjaki, Hrvati, Srbi). Kulturne prvine s tega območja s o se razširile po svetu, saj se poleg Slovenije ohranjajo tudi v ZDA, Kanadi, Avstriji in Nemčiji, kamor so se Kočevarji izselili. Po vojni je bila večina snovne dediščine nekdanjih prebivalcev zaradi protinemške in protireligiozne nastrojenosti uničena. Deli Kočevske so pripadli t. i. zaprtemu vojaškemu območju Kočevska Reka, kjer je bilo omejeno gibanje, sakralni objekti porušeni, preostali prebivalci izseljeni in zaukazana stroga molčečnost. Poleg tega so tam do srede 50. let delovala tri delovna taborišča, kočevski gozdovi pa so postali prizorišče masovnega obračuna s političnimi nasprotniki. Poboji so postali še ena skrivnost Kočevske. Prva spravna maša je bila pri masovnih grobiščih slovesno obhajana šele 8. julija 1990. Težavna preteklost Kočevske je bila odrinjena na stran in pozabljena. A vendar tragični zgodovinski, med in po-vojni dogodki, in njihove posledice pa danes vplivajo na to, kako obe skupini - nekdanji in sedanji prebivalci - razumeta (skupno) kulturno dediščino. Raziskava na primeru pokrajine Kočevske, nekdanjega večjezičnega območja na JV Slovenije, preučuje spremembe v odnosu in rabah kulturne dediščine. Osredotoča se na tri prelomnice: konec prve svetovne vojne in nastanek jugoslovanske države, ki je na kočevsko prinesel spremembo v relaciji večina-manjšina; post-konfliktno obdobje po koncu druge svetovne vojne, ko se je zaradi transferja »nemškega« prebivalstva in priseljevanja ekonomskih migrantov iz drugih slovenskih krajev in jugoslovanskih republik zamenjala etnična struktura prebivalstva; in obdobje približevanja Evropski uniji po osamosvojitvi Slovenije. Osredotoča se na razumevanje in ohranjanje večetnične kulturne dediščine Kočevske, njenih prezentacij in reinterpretacij na Kočevskem nekoč in danes in v kočevarskih izseljenskih skupnostih po vsem svetu. Pojasnila bo tudi posledice, ki jih ima pretrgana kontinuiteta naselitve in zamenjava prebivalstva (tj. pomanjkanje skupne identitete povojnih priseljencev) na današnje prebivalce in razvoj kočevske regije. Preučeno bo življenje in soočanje povojnih priseljencev na območju s težavno dediščino (dediščina »odsotnega« soseda, prizorišča povojnih pobojev v Kočevskem Rogu, povojna taborišča, zaprto vojaško območje). Študija bo šla še korak dalje in se dotaknila povezave med težko dediščino kočevske, odnosom med Nemci in Slovenci na Slovenskem in nacionalnim (političnim) diskurzom, pri čemer ne bo zaobšla niti razmisleka o narodni spravi, ki že desetletja razdeljuje slovenski (politični) prostor. Študija bo pripomogla k razumevanju vloge dediščine pri konstrukciji identitet v različnih obdobjih in političnih okoliščinah. Omogočila bo razumevanje preteklosti in obogatila pogled na spremembe in vrednotenje dediščine. S preučevanjem odnosa prebivalcev travmatiziranega območja do lastne dediščine in do dediščine »drugega« bo ponudila vpogled v strategije (novih in starih) prebivalcev območja za soočanje s težavno preteklostjo, kar je v sodobnem svetu, ki se sooča z vojnami in migrantsko krizo, zlasti aktualno.