Vplivi na in preprečevanje samopoškodovalnega vedenja pri najbolj ogroženih mladostnikih.

Mladostništvo je obdobje odraščanja, torej prehajanja iz otroka v odraslo osebo. Značilnosti tega obdobja (npr. vidne telesne spremembe, spremenjeno kognitivno delovanje…) so poleg hormonskih sprememb tudi posledica, v zadnjih desetletjih bolje preučenega, razvoja možganov, ki poteka pod vplivom genetsko zastavljenih razvojnih poti, v velikem deležu pa tudi pod vplivom okolja, preko epigenetskih sprememb. V tem obdobju je samopoškodovalno vedenje pogost pojav, saj se kar četrtina mladostnikov kdaj v življenju samopoškoduje brez namena umreti (samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena; NSSI), desetina slovenskih srednješolcev pa je že kdaj poskušala samomor. V Sloveniji, državi s tradicionalno visokim samomorilnim količnikom, je samomor v starostni skupini med 10 in 19 let še vedno drugi vzrok smrtnosti, v zadnjih dvajsetih letih pa smo letno v povprečju zabeležili 10 takšnih smrti. Samopoškodovalno vedenje ločimo na tisto, pri katerem oseba želi umreti (samomorilno vedenje) in tisto, pri katerem so nameni drugi (NSSI). Razlogov za razvoj in vztrajanje samopoškodovalnega vedenja je veliko, delimo jih na dejavnike tveganja in varovalne dejavnike, oboji pa so lahko v grobem individualni ali zunanji. Porazdelitev, prisotnost ter odsotnost teh dejavnikov pa na kompleksen in še ne dovolj raziskan način vpliva na razvoj, vztrajanje in prenehanje teh vedenj pri posamezniku. V zadnjem času se vedno več raziskav osredotoča na dokazovanje vpliva okolja na ranljivost posameznika preko sprememb v izražanju genov, epigenetskih modifikacij. Prav tako pa raziskave, katerih izsledke ponekod že priporočajo v uporabo v klinični praksi, kažejo, da določene genetske predispozicije vplivajo na odziv posameznikov z duševnimi motnjami na zdravljenje tako z zdravili, kot z drugimi metodami zdravljenja. Poleg tega trenutno še ni hitre in učinkovite metode za sprotno spremljanje ogroženosti za samopoškodovalno vedenje mladostnikov, ki bi bila uporabna za oceno po intenzivnejšem nadzoru hospitaliziranih mladostnikov. V predlagani raziskavi želimo slediti trem ciljem: 1. Razvoj metode za učinkovitejše ugotavljanje akutne in dolgoročne ogroženosti mladostnikov z najbolj ogrožujočim samopoškodovalnim vedenjem. 2. Ugotavljanje dejavnikov, ki vplivajo na ogroženost zaradi samopoškodovalnega vedenja in na uspešnost zdravljenja/obravnave teh vedenj pri najbolj ogroženih mladostnikih (spremembe teh dejavnikov). 3. Priprava smernic za učinkovitejšo obravnavo najbolj ogroženih mladostnikov. V ta namen bomo zajeli vzorec približno 200 mladih, ki bodo zaradi samomorilne ogroženosti hospitalizirani (najbolj ogroženih v Sloveniji) ter približno enako število zdravih mladostnikov. Ob vključitvi bomo ocenjevali prisotnost več dejavnikov s pregledom demografskih podatkov, klinično diagnozo, samoocenjevalnimi vprašalniki in klinično psihološkimi preizkusi (CSSRS, B-NSSI-AT, VTM, PAI, ECR-RS, DASA-YV, ASHRS), socialno oceno, ter odvzemom vzorcev krvi za genetske analize (izolacija DNA, sekvenciranje, prepoznava nukleotidnih zaporedij odčitkov, kvantifikacija in vrednotenje kratkih tandemskih ponovitev, prepoznava mest metilacije). Longitudinalno bomo sledili avtoagresivne dogodke in heteroagresivne dogodke tekom hospitalizacije in jih sproti beležili. Primerjali bomo dejavnike tveganja in varovalne dejavnike najbolj ogroženih mladostnikov s kontrolno skupino mladostnikov. Prav tako bomo pri najbolj ogroženih mladostnikih iste dejavnike ponovno ocenili po 6 mesecih obravnave. Podatki bodo zbirani v sistem za vnos in hrambo podatkov, ki bo poskrbel za zasebnost vnesenih podatkov v skladu z GDPR. Tako bomo lahko bolj zanesljivo prepoznali mlade, ki so posebej ogroženi za hudo samopoškodovalno vedenje (tako smrt, kot neletalne telesne poškodbe), jih usmerili v intenzivnejšo in učinkovitejšo obravnavo ter na ta način izboljšali njihovo varnost, kvaliteto življenja in prognozo kratkoročno in dolgoročno (v odraslosti).