Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma

Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma Predlog raziskovalnega projekta obravnava epohalno izkušnjo nihilizma v pogledu razumevanja človeške eksistence in koeksistence. Vidik koeksistence je posebej podan ob predpostavki, da javljanje nihilizma danes poudarjeno zadeva horizont skupnega življenjska sveta, ki ga zaznamujejo globalne in lokalne družbene krize. V skladu s tem je tudi načrtovana izvedba raziskovalnega projekta podana v dveh usmeritvah. Prva zadeva konceptualno opredelitev fenomena nihilizma, ob čemer so upoštevani njegovi filozofski, zgodovinski, umetniški, literarni, religiozni, tehno-znanstveni, kulturni in socialni konteksti. Druga usmeritev je povezana z neposredno obravnavo epohalnega stanja nihilizma: v vsem človekovem udejstvovanju, v vsem tistem, kar imenujemo rast kulture, razvijanje družbe, razmah ustvarjalnosti, dvigovanje izobrazbene ravni, znanstveni in tehnološki napredek, demokratične pravice in svoboščine, skupaj z vero v Boga, umanjka to, da se človek izpolnjuje kot človek. V situaciji, ko družbena subjektiviteta vse postavlja v funkcijo pridobivanja na kapitalsko-tehnični moči, se hkrati briše smisel človeške eksistence in koeksistence ter življenja nasploh. Kljub temu, da vsepovsod terjamo in zagovarjamo odgovorno ravnanje, ostajamo v pogledu vprašanja smisla humanosti brez odgovora. Ta okoliščina opredeljuje tudi pripravo hermenevtične topologije raziskovalnega projekta kot kritične analitične podlage za razumevanje te nihilistične krize sodobne človeškosti. S tem je metodološko nakazana strukturna interpretacija smisla samega, kakor jo zastopa hermenevtično usmerjena interdisciplinarna humanistika. Humanistične vede so bile v svojem novejšem razvoju vse po vrsti postavljene pred metodološko nalogo, da eksplicitno podajo svoj model interpretacije. Problemsko polje razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma nas sooča s tujostjo človeškega in medčloveškega izkustva, ki ni vselej neposredno interpretativno dosegljivo in zato terja preseganje utečenih modelov interpretacije v okvirih humanističnih ali socialno-psiholoških študij. To nedvomno pomeni poseben izziv za oblikovanje interdisciplinarno usmerjenega raziskovalnega pristopa, ki se v svoji izvedbi, sledeč sami hermenevtično logiki posredovanja smiselnih struktur, ne omejuje le na njihovo konceptulizacijo, pač pa že izhodiščno vzame v zakup tudi vidik njihove komunikacije. Način razumevanja bivanjskega izkustva je namreč zmeraj odvisen od tega, kako se ali se ne o njem sporazumevamo in kaj v tem oziru pogojuje možnost sporazumevanja. Ključen komunikativni vidik je v okviru predlaganega raziskovalnega projekta najprej podan s tem, da omogoča medsebojno soočanje in povezovanje različnih razumevanj sodobnega nihilizma v filozofskih, religioznih, etičnih, umetniških, literarnih, kulturnih, zgodovinskih, znanstvenih in družbenih horizontih. To lahko prispeva k oblikovanju skupne perspektive humanističnega diskurza, ki se more razglašati za posthumanistično ali transhumanistično že zato, ker se danes širom sveta soočamo s primeri dehumanizacije, ki nas tako rekoč primorajo, da zagovarjamo perspektivo nove humanizacije.