Glagolska vezljivost v slovenščini: skladnja, pomenoslovje in raba

Leksikalne enote imajo v primerjavi z načeli stavčne skladnje nepredvidljivo svojevrstne porazdelitvene in pomenske lastnosti. Zaradi tega vodilni generativni pristopi k modeliranju mentalnega leksikona predpostavljajo veljavnost leksikalistične hipoteze. Po tej hipotezi je leksikon generativna komponenta slovnice, ki je ločena od drugih ravni jezikovne reprezentacije, kot je prav skladnja, saj uporablja lastna kombinatorična pravila tako za tvorbo besed kot za manipulacijo leksikalnega pomena. Ker je slovenščina inflektivni jezik z bogatim naborom oblikoslovno sorodnih besed, ki se medsebojno razlikujejo v lastnostih skladenjskega in pomenskega soizbora, služi leksikalistična hipoteza kot podlaga za večino raziskav v sodobnem slovenskem jezikoslovju. Velik teoretski problem te predpostavke pa je, da so majhne razlike v sintagmatskih procesih, po katerih se ločujejo sorodne besede, zgolj opisane kot naključne lastnosti izjemno kompleksnega leksikalnega inventarja. Z vidika ovrgljive znanstvene teorije bi pa morale v resnici tovrstne razlike biti obrazložene na bolj sistematičen način, konkretno z uporabo načel, ki neodvisno urejajo oblikoskladenjsko izpeljavo. Zasnova slovenske slovnice, ki temelji na uporabi predskladenjskih besedotvornih pravil, tudi vodi do preveč omejenega tvorbenega modela skladenjskih struktur, ki ni v skladu z jezikovno rabo. S preučitvijo slovenske glagolske vezljivosti bo podoktorski projekt razvil nov pristop do slovenskega leksikalno-skladenjskega vmesnika. Izhajali bomo iz konstruktivističnih raziskav, po katerih se besedotvorje vrši izključno v okviru skladenjske izgradnje in pomenske kompozicije jezikovnih izrazov. S tovrstnim pristopom k modeliranju glagolske vezljivosti bomo lahko natančno zaobjeli lastnosti slovenskega jezika, ki so izpričane v dejanski rabi. Projekt bo s tem tudi prispeval k boljšemu razumevanju kognitivnih procesov, na katerih temelji pomensko-skladenjska izgradnja glagolske vezljivosti, ki je najbolj jedrna lastnost slovenske slovnice. Raziskava, ki jo bomo v okviru podoktorskega projekta izvedli, se bo osredotočala na neosebno zgradbo v slovenščini, ki jo bomo primerjali z drugimi slovenskimi načinovnimi premenami ter s sorodnimi strukturami v drugih slovanskih jezikih. V projektu bomo predložili, da povratna naslonka v slovenskih zgradbah ustreza načinovnemu jedru, ki uvaja razmerje vršilca v pomenskem prikazu. Trdili bomo, da s tovrstno razčlembo lahko obrazložimo celo vrsto slabo poznanih skladenjskih omejitev, ki se nanašajo na vezljivost glagolov z zaimenskimi argumenti. Na podlagi tovrstne razčlembe bomo ponudili nov pristop k pomensko-skladenjski izpeljavi glagolske vezljivosti, po katerem bo pripis sklona samostalniški zvezi izvršen v okviru sistema odvisnega sklona, ki vključuje strukturalno asimetrijo med imenovalnikom in tožilnikom v smislu, da zgolj tožilnik ustreza sklonski oznaki, ki je ovrednotena med potekom skladenjske izpeljave. Sistem pripisa sklona bomo tudi ločili od procesa slovničnega ujemanja med osebkom in glagolskimi elementi. V projektu bomo tudi preučili, kako glagolski vid vpliva na skladenjsko izpeljavo udeleženskih vlog pri neosebnih zgradbah z neprehodnimi glagoli. Na podlagi tega bomo predložili novo skladenjsko razčlembo, s katero bomo formalno razrešili leksikalno vprašanje, zakaj netožilniški glagoli niso slovnično ustrezni v tovrstnih strukturah. Z empiričnega vidika bomo uporabili pristop mešanih metod, ki bo združeval obsežno korpusno raziskavo, izvedeno na podlagi novo razvitega korpusa metaFida (4 milijarde pojavnic), s skrbno nadzorovanimi eksperimentalnimi preveritvami slovnične ustreznosti, ki bodo izvedene na podlagi korpusnih podatkov. S projektom bomo tako pokazali, da so bogato označeni korpusi zanesljiv vir tudi za preučevanje redkih jezikovnih informacij, saj bomo na njihovi podlagi razkrili podrobne lastnosti vidskega sistema in udeleženskih vlog v slovenščini ter pokazali, kako ta sistema medsebojno delujeta.