Potencial etnografskih metod v konservatorstvu stavbne dediščine v spornih krajih, primer severne Istre

Ohranjanje kulturne dediščine, zlasti konservatorstvo stavbne dediščine, zaznamuje dvojna dihotomija med konservatorsko prakso in dediščinsko teorijo ter med dvema diskurzoma: avtoriziranim ter vključujočim. Projekt obravnava potrebo po raziskavi potenciala etnografskih metod za angažirane pristope v konservatorstvu, zlasti v spornih krajih. Ideja izhaja iz težav v konservatorstvu stavbne dediščine na večkulturnem območju severne Istre v Sloveniji, predvsem v mestu Koper. Nesoglasni pogledi zaznamujejo dediščino v tej pokrajini, ki je po drugi svetovni vojni doživela velike spremembe prebivalstva, kar je povzročilo preobrat v diskurzih. Razmere v severni Istri so primerljive s številnimi drugimi kraji v Evropi (npr. ob nekdanji železni zavesi). Prvi poskus analize vključujočega vrednotenja dediščine v Kopru se je zgodil v letih 2012–2014 s pobudo „Pripovedujem zgodbo mesta“, ki je razvila pristop „spominskih večerov“ za lokalne prebivalce; pričujoči projekt želi to pobudo kritično nadgraditi. Čeprav so mednarodne politike že poudarile bistveni pomen vključevanja skupnosti v ohranjanju dediščine (Konvencija Faro, 2005), je do premika od avtorizirane k vključujoči paradigmi prišlo le na področju arheologije in muzeologije, ne pa še na področju konservatorstva. Slednje je bilo nedavno sicer na novo definirano kot "upravljanje ustvarjalne kontinuitete in družbeno kohezivnih dediščinskih praks" (Jokilehto 2016), kar se ujema s splošnim konceptualnim premikom, vendar je primerov v praksi le malo. V zadnjih dveh desetletjih je bilo izvedenih nekaj poskusov razvoja angažiranega in participatornega konservatorstva, a vendar nedavne raziskave (Avrami&Mason 2019) poudarjajo potrebo po nadaljnjem raziskovanju, zlasti s pomočjo etnografije. Vključujoča paradigma predstavlja potencial za sporne kraje, saj stremi k spodbujanju enakopravnosti z udeležbo različnih zainteresiranih strani, a ne cilja k enoglasnim razlagam preteklosti. Raziskovalni problem projekta je strukturiran na treh ravneh. Prva obsega raziskavo stanja v mednarodni strokovni sferi, kjer je prepoznana vrzel med prakso, v kateri prevladuje avtorizirani diskurz, in teorijo, ki spodbuja vključevanje. Druga raven se nanaša na stanje na področju konservatorstva v Sloveniji, kjer še vedno prevladuje avtorizirani diskurz, a se nakazuje razvoj v inkluzivne prakse. Prav slovenski etnologi so v poznih sedemdesetih letih prispevali obsežne raziskave v konservatorstvu o pomenu dediščine za skupnost, ki niso bile nikoli objavljene, a so izjemno pomembne za pričujoči projekt. Prispevek etnologije k slovenskemu konservatorstvu bi danes lahko bil bistven za premik v paradigmi. Tretja raven problema obravnava nesoglasja v dediščini na spornem območju severne Istre in tamkajšnja specifična konservatorska vprašanja, povezana z večkulturnim okoljem. Cilj raziskave je raziskati potencial klasičnih in novejših etnografskih metod v konservatorstvu, zlasti v primerih sporne dediščine. S tem pa želimo prispevati k premoščanju vrzeli med avtoriziranimi (praksa) in alternativnimi (teorija) diskurzi na tem področju, in tako prispevati k razvoju sodobnih, participatornih praks v vrednotenju in ohranjanju dediščine. Projekt tudi preizprašuje vlogo etnologije pri ohranjanju dediščine z epistemološkega vidika in poziva stroko k obravnavi "izkustvenih načinov vedenja" skupnosti (van de Port & Meyer 2018). Raziskava je zasnovana v štirih delovnih sklopih, ki poleg sodobne literature vključujejo revizijo prejšnjih etnografskih raziskav za ohranjanje v Sloveniji iz 70. let 20.st.; primarno pa se posveča terenskemu delu v Kopru, ki bo potekalo najprej s klasičnimi etnografskimi metodami, nato s sodobnimi participatornimi pristopi ter z nadgrajeno različico »spominskih večerov«. Poleg objave znanstvenih rezultatov, bo pripravljen predlog priporočil za vključevanje etnografskih metod v konservatorsko prakso.