Površinsko omejena selektivna funkcionalizacija polimernih komponent

Oprijem tiska na elektronskih komponentah je običajno neustrezna, zato je treba površinske lastnosti optimizirati za optimalne lastnosti. Aktivacija površine polimera se danes običajno izvaja s plazemsko obdelavo, ki postopoma nadomešča tradicionalne kemične metode, kot je nanašanje temeljnih premazov (»primerjev«), ki so ekološko neprimerni in pogosto celo rakotvorni. Medtem ko se metoda široko uporablja v industriji za obsežno aktiviranje dvodimenzionalnih predmetov, kot so tekstil in folije, je aktiviranje tridimenzionalnih komponent kompleksne oblike izvedljivo le z uporabo nizkotlačnih plazem. Plazma pri atmosferskem tlaku je namreč znana po velikih gradientih reaktivnih vrst. V praksi to pomeni, da je segment tridimenzionalnega predmeta premalo obdelan, drugi segmenti pa so preveč obdelani. Za tiskanje s črnilom na sestavnih delih, ki jih proizvaja industrijski partner, je treba aktivirati le majhno površino dimenzij malo nad cm2, vendar je treba opraviti aktiviranje v nekaj desetinkah sekunde za kompatibilnost s hitrostjo proizvodne linije. Takšna obravnava ne predstavlja le tehnološkega, temveč tudi znanstvi izziv. Ker ni mogoče zagotoviti ustreznega vpliva oksidativnih radikalov, bo sinergija med omenjenimi ostanki in VUV sevanjem uporabljena za pridobitev ustreznega površinskega učinka. Vplive VUV sevanja in oksidativnih radikalov na stanje površine bomo najprej raziskali ločeno, da bi dobili ustrezne doze. V naslednjem koraku bomo sinergijske učinke temeljito preučili, da bi našli optimalno kombinacijo VUV sevanja in oksidativnih radikalov. Nazadnje bomo preskusili atmosferski plazemski curek, ki zagotavlja primerno VUV sevanje in gostoto oksidativnih radikalov. Znanstveni vidiki bodo objavljeni v vrhunskih specializiranih revijah, patentna prijava pa bo poslana uradu EU takoj, ko se koncept izkaže za ustreznega.