Historične interpretacije 20. stoletja

Raziskovalno delo programske skupine temelji na prepričanju o nujnosti (samo)refleksije o raziskovalnih praksah, diskurzih in proizvodnji znanja na področju humanističnih ved, s poudarkom na teoriji zgodovinopisja in spominskih študij. Članice in člani programske skupine se bodo posvečali tako opredelitvi osnovnih pojmov (kolektivni spomin, pluralnost historične interpretacije, revizionizem…), kot jezikovnim protokolom in mobiliziranju kolektivnega spomina za družbene in/ali politične akcije. Delo v okviru raziskovalnega programa bo osredotočeno na odnos med zgodovinopisjem in ostalimi diskurzi o preteklosti. Ob tem bomo osvetlili naslednje aksiološke aspekte tega odnosa: 1) Zgodovinopisje in “afektivni obrat”: osredotočili se bomo na napetosti in dvoumnosti, ki nastajajo ob soočanju zgodovinopisnih naracij na eni, ter izkustvenega spomina, in afektivnega vlaganja v preteklost, na drugi strani. V raziskovanju, ki bo posebej pozorno na epistemološke, moralne in politične posledice teh napetosti, se bomo naslanjali na dolgo tradicijo razmisleka o dvoumnem odnosu med zgodovino in “življenjem”. 2) Politike spomina (revizionizem, vpliv popularne kulture, vpliv inštitucij na popularne interpretacije zgodovine...): v primerjalni perspektivi bomo obravnavali spremembe v spominski krajini v srednji in jugovzhodni Evropi in raziskali razsežnosti (re)apropriacije in izpogajanja spomina na različnih družbenih ravneh in v stičišču med lokalnim, nacionalnim, evropskim in globalnim. 3) Prostor, spomin in zgodovina: prostorske kontekstualizacije in materializacije preteklosti nam bodo ponudile ploden okvir za raziskovanje kompleksnega odnosa med afektom, spominom in institucionaliziranimi naracijami o preteklosti. 4) Spomin, zgodovina in digitalni mediji: V raziskavi se bomo osredotočili na spremembe razumevanja »biti v času« v dobi takojšnje povezljivosti, pri čemer bomo razmišljali v kontekstu afektivnega odnosa do tehnologije in preteklosti. Osvetlili bomo družbene in epistemološke posledice razumevanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v času po »povezljivostnem obratu« ter v času kulture preteklosti. Raziskovalna skupina se bo prostorsko omejila na Slovenijo z zamejstvom, prostor nekdanje Jugoslavije, dogajanje v tem prostoru pa bodo razsikovalke in raziskovalci primerjali z razvojem v državah evropskega postsocialističnega vzhoda. Časovno in vsebinsko se bomo posvetili predvsem Drugi svetovni vojni in (socialistični) Jugoslaviji. Četrt stoletja po koncu Jugoslavije in socializma je namreč mogoče začeti s celovito (re)interpretacijo dogajanja, rekonstrukcijo družbenih in (angažiranih) umetniških praks in sistematično analizo političnih idej in njihov ideoloških redefinicij. Ob tem vztrajamo na nujnosti interdisciplinarnega pristopa in premisleka, saj smo prepričani, da procesov preoblikovanja spomina ni mogoče razumeti, če ostanemo v mejah ozko razumljenega področja zgodovine in zgodovinopisja.

Mednarodna akademska skupnost v humanistiki se že nekaj časa zaveda potrebe reflektiranja, problematiziranja in sistematičnega opisovanja diskurzov in praks, prek katerih se proizvaja znanje, ustvarja podoba pretekolosti in konstituirajo kolektivne identitete, ter zaznavanja kompleksnosti in procesualnosti omenjenih procesov. Raziskovalno delo programske skupine bo prispevalo k poglabljanju znanj o režimih proizvodnje in posredovanja znanja o preteklosti in njegovih političnih, družbenih in kulturnih funkcijah in pomenih. Rezultati tega programa bodo bistveno prispevali boljšemu razumevanju praks (od političnih programov do vsakokratnih nacionalnih protokolov ter lokalnih ali individualnih praks (pre)oblikovanja kolektivnega spomina), ki so odločilno vplivale na preoblikovanje nacionalne in srednje- in jugovzhodnoevropske spominske krajine. Posebej je treba izpostaviti pomen reflektiranega pristopa k objektom raziskovanja, saj samo visoko reflektiran znanstveni diskurz omogoča suverenost humanističnih disciplin.

Vsestranska razprava o (kolektivnem) spominu (in pozabljanju), ki so jo ob robu dramatičnega izteka moderne odločilno zaznamovale pretresljive posledice prve svetovne vojne, razprava, ki je po letu 1945 omogočila oblikovanje ideološko močno polariziranih komemorativnih praks na obeh polih razdeljene Evrope, je po koncu hladne vojne doživela preporod in nepričakovano velik vpliv na transformacijo samopodobe narodov vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope. Pri tem je določeno vlogo odigrala tudi razprava o statusu historične pripovedi (gl. Brunnbauer 2004). Dogodki tik pred letom 1989 in takoj po njem so še posebej dramatično zaznamovali spominsko krajino bivših socialističnih države od Baltika do Albanije (gl. Ghodsee 2014). V nekaterih od teh držav (denimo v Sloveniji) je prišlo celo do čisto prave reprize kulturnih bojev iz časa med obema svetovnima vojnama. Polemika o tem, kateri del vsakokratne preteklosti je treba ohraniti, kaj spremeniti ter kaj obsoditi in izbrisati, se je razbohotila do neslutenih razsežnosti in povzročila vsesplošno in vsestransko polarizacijo. Rek: »Povej mi, koga se spominjaš, in povem ti, kdo si.« je postal zaščitni znak večine političnih interpretacij, historiografskih razprav in stalna spremljevalka vsakokratnih volitev. Zato ima tematika, ki jo osvetljuje raziskovalni program izjemno velik družbeni pomen, ki seže veliko dlje od pomena epistemološke (samo)refleksije zgodovinopisja in sorodnih disciplin. Rezultati raziskav programske skupine bodo vplivali na višjo družbeno zavest o procesih, kot so uporaba preteklosti in zgodovinskih mitov v politične namene, zgodovinski revizionizem itd.